O Bog, daj mi moč, da sprejmem tisto, česar ne morem spremeniti, daj mi pogum, da spremenim tisto, kar lahko spremenim in daj mi modrost, da razlikujem to dvoje! 

— SV. FRANČIŠEK ASIŠKI 

Ajda ŽIVI 

AJDA živi. Živi v skladu s citatom Frančiška Asiškega. Ima moč, sprejema tisto, česar ne more spremeniti. Ima pogum, da spremeni sebe in tisto, kar lahko spremeni. Modra je, razlikuje to dvoje. 

Spreminja sebe, posredno spreminja tudi ljudi okoli sebe, spreminja svet.

Ker je SPREMEMBA edina stalnica v življenju. 

Ajda se te stalnice zaveda. Zelo dobro se je zaveda. In spoznava sebe, skozi trenutke, ki si sledijo. Spoznava svoje dobre lastnosti, ki jih utrjuje. Ve tudi za tiste manj dobre, slabe. Skuša jih spremeniti. Ni lahko, a se da. 

S svojim življenjem, načinom razmišljanja, ujetostjo v »neveljavno telo«, je marsikomu vzgled, zlasti tistemu, ki je ujet v neke vzorce, tudi v preteklost in ne zmore narediti koraka naprej. Nehote jim postaja vodilna svetloba, ki daje luč na začetku in koncu predora. Le slediti ji je treba. Tej drobni lučki. 

Ajda se veseli življenja, tega dragocenega darila njenih staršev. Ki sta se imela rada in sta bila Ajdi dragocen vzgled. Tudi ONA se trudi biti vzgled svojima dvema, Brinu in Živi. Pa ji to tudi uspeva? Treba bo vprašati sineta, treba bo vprašati hčerko. Le tako boš vedel! 

Pa je vzor tebi, dragi moja, draga moja. Ajda se ne zaveda tega, ne ve, če je vzor komurkoli. Ve pa, da je na dobri poti, da morda to postane. Svetloba, luč, ki vodi, pelje po smiselni poti. Tudi druge, ne zgolj sebe in svoje najbližje. 

Srečna je Ajda, tudi zdaj, ko je že 3 leta sama. 

Na poti domov, na svojem mini skuterju, jo preblisne, kot strela z neba tole: »Šele zdaj sem jaz, šele zdaj sem pristna Ajda. Tista, ki ji je mar zase. Ki se ne razdaja več za druge. Prej leta za svoje ostarele starše, potem za svojega fanta, moža, nato za svoja otroka in moža invalida, za svoje učence … za prijatelje, znance … zdaj sem AJDA, duša v Ajdinem telesu. Neodvisna, svobodnega duha. Yessssssssss!«

Uvid, ki mu je hvaležna. Vsak dan se trudi slediti temu uvidu. Pa ji to uspeva? Ne najbolje! Še vedno se razdaja tudi za druge, a iz trenutka v trenutek manj. Ker spoznava dejstvo, ki ga je en dan delila z njo Nastja: »Nobeno dobro delo ne ostane nekaznovano!« sprva Ajda tega ni razumela, zdaj pa ga. ker je še vedno naivna, tudi predobra, ker svojo energijo troši za ljudi, ki si je ne zaslužijo. Ker se nočejo spremeniti, ker vztrajajo pri svojem PRAV in nikakor ne sprejmejo drugega mnenja, stališča. Ki v drugem nastaja na podlagi izkušenj. Ker je edino izkustvena resničnost tista, ki šteje. Vse drugo je blef, je iluzija. A kaj, ko je tako lepo živeti v iluziji, v vse bolj popularni »coni udobja«.

Po tem vele spoznanju, da je šele zdaj ONA ONA, ji je precej lažje. Ni je sram priznati, da je srečna, tudi v svoji SAMOSTI. Ve, da je ljubljena, ve da jo marsikdo sovraži, ve, da je marsikomu zoprna, ve, da ji mnogi zavidajo. Ve pa tudi, da jo mnogi občudujejo, v njeni svobodomiselni drži. Ko ji ni mar, kaj si drugi o njej mislijo. Ni pomembno. Ona je ONA in to jo bogati. Jo osmišlja in jo pelje naprej. Hvala bogu, bi rekla Ajda.