Akrostih SREČA Marice Androjna se naslanja na preprosto, a vedno aktualno misel, da sreča ni nekaj oddaljenega ali nedosegljivega, temveč jo najpogosteje najdemo v drobnih trenutkih vsakdanjega življenja. Pesem povezuje človeka z naravo – z nasmehom, cvetom encijana in minevanjem časa – ter bralca nežno opominja, da je sreča pogosto skrita prav tam, kjer jo najmanj pričakujemo. 

Avtorica ostaja zvesta jasnemu in neposrednemu pesniškemu izrazu. Akrostih ni zgolj formalni okvir, temveč premišljeno vodi bralca skozi posamezne misli, ki se zlivajo v optimistično celoto. Posebej izstopa zaključek, ki opozori, da sreča ni samoumevna in da jo je treba znati prepoznati ter sprejeti, kadar nas obišče. 

Pesem je nastala za 11. literarni natečaj Slavističnega društva Dolenjske in Bele krajine na temo Koščki sreče in s svojo toplino lepo odraža razpisano temo. Bralca spodbuja, da tudi sam poišče svoje drobne koščke sreče – v naravi, med ljudmi ali preprosto v vsakdanjem dnevu.