Ksenija Zmagaj
Dež, razmoči
moje telo,
naj se v kapljicah
dežnih usloči,
razlij me v to
jutro svileno,
ki še diha s temo,
naj me pokrije
mehko nebo,
ki v slapu se boči
nad loko,
poljubi me dež,
vase te vzamem
sozvočje besed,
iz kapelj vodovja
bom stkala
belo tančico
in ko boš, ljubi,
ves moj in voljan,
si jo bom zate
nadela na glavo.
Preščipnem
svoj jaz
kot popkovino,
na valih vetrov
se ziblje vse,
kar je sinje,
zamaknem korak
od tukaj in zdaj
v mačje lebdenje,
ležem v gnezdo
najine preje.
Globoko v vodnjaku
moje sredice
gnezdijo ptice,
gnezdijo ptice,
visoko na nebu
tvojega smeha
so jutra spočeta,
v osrčju tišine
čez moje telo se pno
ceste tvoje bližine,
ko z glasbo srebrno
odklepaš pokrov
moje pisane skrinje.
O avtorici
Njeni zadnji prispevki
Prodani, Ksenija Zmagaj
01/04/2025
Filomena, Ksenija Zmagaj
23/03/2025
Ženska ženski Ženska
07/03/2025
Kaj vidijo moje oči, Ksenija Zmagaj
11/02/2025
Deli z drugimi
Poezija & Proza
#Ogorki, Vesna Šare
03/04/2025
Prodani, Ksenija Zmagaj
01/04/2025
Filomena, Ksenija Zmagaj
23/03/2025
Tiste dni, Lidija Polak
26/02/2025
Somrak bogov, ChatGPT
16/02/2025
