Ksenija Zmagaj
Dež, razmoči
moje telo,
naj se v kapljicah
dežnih usloči,
razlij me v to
jutro svileno,
ki še diha s temo,
naj me pokrije
mehko nebo,
ki v slapu se boči
nad loko,
poljubi me dež,
vase te vzamem
sozvočje besed,
iz kapelj vodovja
bom stkala
belo tančico
in ko boš, ljubi,
ves moj in voljan,
si jo bom zate
nadela na glavo.
Preščipnem
svoj jaz
kot popkovino,
na valih vetrov
se ziblje vse,
kar je sinje,
zamaknem korak
od tukaj in zdaj
v mačje lebdenje,
ležem v gnezdo
najine preje.
Globoko v vodnjaku
moje sredice
gnezdijo ptice,
gnezdijo ptice,
visoko na nebu
tvojega smeha
so jutra spočeta,
v osrčju tišine
čez moje telo se pno
ceste tvoje bližine,
ko z glasbo srebrno
odklepaš pokrov
moje pisane skrinje.
O avtorici
Njeni zadnji prispevki
Vdolbinice, Ksenija Zmagaj
18/01/2025
Novemu letu na pot
31/12/2024
Kultura v sodobnem svetu
17/12/2024
O kulturi in o kulturni politiki
17/12/2024
Voščilo Ksenije Zmagaj
14/12/2024
Deli z drugimi
Poezija & Proza
Vdolbinice, Ksenija Zmagaj
18/01/2025
Pesem, Lidija Polak
31/12/2024
Pesem, Lidija Polak
11/12/2024
Pesem, Lidija Polak
10/12/2024
Maškarada, Maja Grdina
01/12/2024
