Svojost, Ksenija Zmagaj

Ksenija Zmagaj

Dež, razmoči 
moje telo, 
naj se v kapljicah 
dežnih usloči, 
razlij me v to 
jutro svileno, 
ki še diha s temo, 
naj me pokrije 
mehko nebo, 
ki v slapu se boči 
nad loko, 
poljubi me dež, 
vase te vzamem 
sozvočje besed, 
iz kapelj vodovja 
bom stkala  
belo tančico 
in ko boš, ljubi, 
ves moj in voljan, 
si jo bom zate 

nadela na glavo. 

 
Preščipnem  
svoj jaz 
kot popkovino, 
na valih vetrov 
se ziblje vse, 
kar je sinje, 
zamaknem korak 
od tukaj in zdaj 
v mačje lebdenje, 
ležem v gnezdo 
najine preje. 
 
 
Globoko v vodnjaku 
moje sredice 
gnezdijo ptice, 
gnezdijo ptice, 
visoko na nebu 
tvojega smeha 
so jutra spočeta, 
v osrčju tišine 
čez moje telo se pno 
ceste tvoje bližine, 
ko z glasbo srebrno 
odklepaš pokrov 
moje pisane skrinje. 

O avtorici

Ksenija Zmagaj

Njeni zadnji prispevki

Deli z drugimi

Skok med poezijo

Nazaj na Spletni čas
Poezija & Proza

kultno

Zeleno, ki te hočem zeleno

F. G. Lorca Tweet

sledi nam

Facebook

facebook

Twitter

twitter

Instagram

instagram

Mi pišemo

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Poezija & Proza