PET PESMI 

Iščem smehljaje 
kristalnih posod, 
v meni je misel 
izbočila lok, 
v sandalih 
grem v dalje 
zvezanih rok, 
ni me strah teme, 
bojim se luči, 
vidi se, vidi 
vse, kar boli. 

Vsakdo ima 
svoje obzorje, 
da se ga dotakne, 
ko gre mrak 
preko oči, 
da leže vanj, 
ko mu zmanjka 
poguma, moči, 
da mu v temi 
ljubeče prišepne, 
kaj, kam in kako. 

Brez vseh ovir, 
mejnikov, meja, 
razširi zavest 
do slehernega, 
drugače zapoj, 
drugače zapleši, 
drugače v svet 
srečo raztrosi, 
drugače drugačnost 
pogladi, počeši, 
kito ji spleti 
in ji na glavo 
krono nadeni. 

Razpolovljena, 
na pol in pol razdeljena 
sem tu ali tam, 
od kod se poznam 
in kam gre korak 
sebe iskat; 
skozi meglice 
jutranje ptice 
vzletajo s krošnje 
in na krilih lahkotnih 
raznašajo prošnje. 

Tostran sem onstran, 
blizu, daleč od ponorelega sveta, 
in polagam svojo misel 
v vse razsežnosti Boga 
in tečem častni krog voda, 
kjer vsaka stvar ima svoj čar, 
kjer je vsakdo vsakomur v dar. 

Ksenija Zmagaj

O avtorici

Njeni zadnji prispevki

Deli z drugimi

kultno

Zeleno, ki te hočem zeleno

sledi nam

facebook

twitter

instagram

Mi pišemo

OLYMPUS DIGITAL CAMERA