Ksenija Zmagaj
Dež, razmoči
moje telo,
naj se v kapljicah
dežnih usloči,
razlij me v to
jutro svileno,
ki še diha s temo,
naj me pokrije
mehko nebo,
ki v slapu se boči
nad loko,
poljubi me dež,
vase te vzamem
sozvočje besed,
iz kapelj vodovja
bom stkala
belo tančico
in ko boš, ljubi,
ves moj in voljan,
si jo bom zate
nadela na glavo.
Preščipnem
svoj jaz
kot popkovino,
na valih vetrov
se ziblje vse,
kar je sinje,
zamaknem korak
od tukaj in zdaj
v mačje lebdenje,
ležem v gnezdo
najine preje.
Globoko v vodnjaku
moje sredice
gnezdijo ptice,
gnezdijo ptice,
visoko na nebu
tvojega smeha
so jutra spočeta,
v osrčju tišine
čez moje telo se pno
ceste tvoje bližine,
ko z glasbo srebrno
odklepaš pokrov
moje pisane skrinje.
O avtorici
Njeni zadnji prispevki
Želja, ob prazniku slovenske kulture
08/02/2026
Prilika o cesarju, ki je nag
26/01/2026
Strah, groza, gorje in obup
17/10/2025
Kaj mi je, Ksenija Zmagaj
02/08/2025
Deli z drugimi
Poezija & Proza
P kot Pika, Klavdija KIA Zbičajnik
09/07/2026
Hrib ima oči, Lilijana Homovec
06/07/2026
Ker te ni, Lilijana Homovec
04/07/2026
Sanjati, Marica Androjna
28/06/2026
Ljubezen, Marica Androjna
28/06/2026
