Zdravnica pa jo je zavrnila:  ‘No, no gospa, najprej bomo poskrbeli za ponesrečenega, potem pa še za vaš traktor.’ 

Nikoli nismo izvedeli za resnični vzrok nesreče. Ali je Janez zapeljal z desnim kolesom traktorja v brežino čisto po naključju, ker je bil preutrujen, ali je bil preveč naložen z jabolčnikom, ali je to storil celo nalašč, ker je obupal nad življenjem in garanjem brez izhoda?

Krivčev Janez  je bil neke vrste vaški posebnež. Potomcev ni imel in vaščani so ga imeli tudi za nekoliko omejenega. Pa ni bilo čisto tako. Le nekoliko drugače je videl današnji svet. Prišlek so rekli. Tudi jaz sem bil prišlek, zato sva imela marsikaj skupnega. Le glede kopanja in tuširanja po umazanem dnevnem delu si nisva bila enotna. Janez je namreč trdil, da mu tuširanje zadostuje enkrat tedensko, v nedeljo dopoldan, ko je šla Francka k maši. Sam v cerkev ni zahajal. Za spoved je celo trdil, da je to opravljanje samega sebe. Nekoč mi je razodel, da se ob delavnikih ne utegne umivati, ker je zvečer preveč utrujen in ga po večerji hitro premaga spanec, da kar omahne v posteljo. Pogosto je bil tudi prepoten, umazan od zemlje, opikan od mrčesa in največkrat zadelan od senenega prahu. Imel sem tudi občutek, da je med njim in ženo Francko vladal nekakšen sram in se je zaradi nje umival takrat, ko je ni bilo doma. Ženi se je  približal zvečer, ko je bila že pod odejo.                                                                                                                       

Četudi mu nihče ni povedal, kam ga mora vtakniti,  da se reši prevelike nadloge v mednožju, mu je delo šlo dobro od rok. A le, ko je bila žesnka spodaj, on zgoraj. Zlasti je bil kritičen do živalskih poz. V Žireh bi temu dejali, da sta se frtajčkala ad adzad, v Železnikih pa na kanonč’ k.

Ko sem ga vprašal,zakaj pri položaju  postrani uporablja  cunc’o mi je pojasnil, da v tem položaju rado gre kaj mimo in je za seboj treba obrisati. Sicer bi bilo tako kakor v Bukovem vrhu, ko je neka kmetica prignala svinjo k merjascu in je bil merjasec malo neroden, ko je naskočil svinjo. Ušlo mu je tudi malo mimo (merjascu namreč), pa je kmetica hitro priskočila in kar s prstom potlačila izgubljeno semensko tekočino nazaj svinji v odgovarjajočo špranjico rekoč: ‘Škoda bi bilo, vsaka kapljica je prašiček.’ Vse to mi je Janez nanizal, tako v obrokih, ker večjih strnjenih stavkov ni bil sposoben vkup spraviti. Občutek sem imel, da mi je zaupal zato, ker je v meni našel človeka, ki ga je pripravljen poslušati.  

Nekaj krat me je tudi prosil, da sem ga peljal k zdravniku v Kranj. Imel je težave z zamaščeno krvjo, slabo delujočim srcem in tudi njegova jetra so se komaj upirala obilnemu domačemu jabolčniku, ki ga je pil kar za žejo.’ Veš, Andrej,’ je dejal,’ saj odvzem ne traja dolgo, le moja gosta kri se mora dolgo hladiti, da jo lahko pregledajo. Zato boš moral nekaj časa počakati, preden bom dobil izvide.’

 In jaz sem čakal. Siromak je imel edino predstavo o hlajenju krvi pri domačih kolinah, ko je bilo treba kri hladiti za krvavice.

Med vožnjo čez Savski most v Kranju je Janez opazoval cestni promet. Janez pa kakor iz puške:’Andrej, tukaj na cesti je skoraj enaka gneča, kakor na Lakužah, kadar Žetinc in Žirovc istočasno vozita gnojevko na njive’. Samo Janez je bil sposoben delati take primerjave.

Vsako nedeljo po tuširanju, je odšel na sprehod mimo naše hišice v gozd in na njive, kamor je sicer hodil vsak dan po delavnih opravkih. Razlika je bila le v obleki. Ob nedeljah je oblekel oprano delovno obleko. Nedeljski izlet in ogled posestva je bila stara kmečka navada in Janez Krivčev se jih je držal.

Kadar je sadje obilno rodilo, je prinesel sadne darove tudi meni. Hruške je pripeljal kar v gajbici s samokolnico. Takrat je običajno tudi malo posedel, popil čašo vina, kakšno zabeljeno izustil in odšel nazaj domov. Nekajkrat me je opomnil, naj prižgem televizor takrat, ko bomo želeli, da odide. Od tistih časov televizije ne prižigamo ne Janezu, ne drugim obiskovalcem. ”