PILOT 

Naškrobljeno oblačilo valovi v ulici,  spodrezani 
lasje na vratu, sencih, tilnik 
razgaljen strmi vame. V razgledu 
ni hipoteze, minimalističen up. 
Obledeli obraz na peclju ubožnosti, 
vonj po starem. 
Kavarne se vrtijo okrog osi, 
secesijsko ozaljšane, z visokimi stropi, 

toplota teles in 
razdalja od sonca, 
ki poreže krila. Vosek 
kaplja na čelo tistemu, 
ki vihti pero 
v krogih, zatemnjen od 
čarnih kretenj. In oder 
je razsut, podira se, pada. 
Poznam oko, roko, smer, 
ki jo ubere podoba, 
vselej drugam, je tu 
in je drugje. 

MOLK, NESKONČNI. 

Morda premalo topline, 
mogoče prekratek domet, beseda 
z zadrgo, se zatika v grlu, 
globina, ki zakriva morebitne planjave, 
proste ob morju, ozelenele. 
Pinije valovijo v vetru in platane rasejo 

6 

na koncu sveta, blizu, v srcu, 
ki s težavo bije po meni, 
po žilju smeti in cvetje, drobne 
ploščice kot geometrijski liki, 
pripeti na tla. Zemlja pograbi 
telo v udrtino, zaniha pretok 
v goščo lepljivega maha. 
Zanikanje je staro, ne vrti se planet. 
Plavajoča plošča in občutja na vrvici. 
Prastara merim v temino. 
Ne vem, kje mi je 
rodni kraj, kje jok in vdrto teme, ki je 

čutilo.