Prebujanje v pomladnem gozdu

Pod debelim slojem snega, v mehkem zavetju starega hrasta, je mali ježek Bor mirno spal. Vso zimo je sanjal o toplih sončnih dneh in zelenih travnikih, polnih marjetic. Toda nekega jutra ga je prebudilo tiho kapljanje – sneg se je talil!

Bor je počasi pomolil smrček iz svojega skrivališča. V zraku je začutil nekaj novega. Pomlad! Pomežiknil je proti soncu, ki je skozi gole veje pošiljalo tople žarke.

“Je že čas?” je zazehal in se pretegnil.

Sova Lina, ki je sedela na veji nad njim, se je modro nasmehnila. “Čas je, Bor. Pomlad prihaja!”

Po gozdu se je razleglo veselo ščebetanje. Sinice so preizkušale svoje glasove, zajčki so poskakovali iz svojih lukenj, srna pa je previdno stopila iz sence dreves.

Bor se je odpravil proti jasi, kjer je potoček že veselo žuborel. Tam je srečal starega prijatelja, jazbeca Lada, ki se je ravno prebudil iz dolgega zimskega spanja.

“Znova smo tu!” je vzkliknil jazbec in globoko vdihnil svež zrak.

Medtem je drobna čebelica brenčala nad prvo cvetlico, ki se je odprla proti soncu. Bor jo je opazoval s toplino v srcu. Pomlad je bila resnično tu in z njo novo življenje, nove dogodivščine in novi prijatelji.