SMREKE SANJAJO STOJE
Smreke sanjajo stoje.
Stoletje se sokovi
spogledujejo s sosedi.
Strastno sanjajo
samotne sanje.
Svilena smola skozi stebla
spušča slastni, sočni spev.
S sonca srkajo svobodo.
Skalam senčijo spomin.
Smreke sanjajo stoje.
Sanjajo samotne sanje!
***
Kratko uredniško mnenje
V pesmi Smreke sanjajo stoje Lilijana Homovec prepleta podobo smrek z nežno personifikacijo narave. Drevesa niso zgolj del pokrajine, temveč postanejo bitja, ki sanjajo, se spogledujejo in hranijo spomine. Ponavljanje glasu s ustvarja mehko šumenje, ki spominja na veter med vejami in daje pesmi skoraj meditativni ritem. Posebej izstopata verza »S sonca srkajo svobodo« in »Skalam senčijo spomin«, kjer se naravni motivi povežejo z občutki svobode, časa in minljivosti. Pesem je kratka, a zgoščena, njena največja moč pa je v zvočnosti in ustvarjanju tihega, sanjavega razpoloženja.
📍 Rubrika: Poezija&Proza
✍ Spremno besedilo: Spletni čas
🗓️ Junij 2026

