Vroč poletni dan se je začel prevešati v večer, ko je Filip hitel proti domu. Mudilo se mu je. Nakositi je moral za kravjo večerjo, počistiti hlev, mleko od večerne molže shraniti na hladno. Vse to je čakalo nanj preden se naredi noč.  

Krulilo mu je v želodcu. Za večerjo bo verjetno krompir v kosih in skodelica kislega mleka. Začutil je, kako se mu v ustih nabirajo sline ob misli na hrano.  

A je vse delo, ki ga je čakalo in praznina v želodcu zgubilo pomen ob misli na dve liri, ki ju je imel v žepu. Štiri modrase sta to popoldne ulovila z Jožetom in ju odnesla karabinjerjem. Odšla sta skupaj, kajti nobeden od njiju ni imel lagodnega občutka ob srečanju s karabinjerji. 

Kaj šele zdaj, ko bosta morala tudi nekaj povedati po italijansko. 

Vzela sta pot pod noge. Hodila sta in molčala. Molk je sam govoril o njunih občutkih. 

Potem je Filip začel pogovor, saj ni več zdržal tesnobe, ki ju je držala v tišini. 

»Marinelli je glavni karabinjer, maresciallo,« je rekel.

»Ja, na postaji sta še Battistella in De Luca. De Luca ima najnižji čin, je najbolj zgovoren in najmlajši med njimi. Z njim bi se najlažje pogovarjala. Menda se druži z domačimi dekleti in že zna malo po naše. Najslabši je Battistella, z njim se ne moreš pametno pogovoriti. Vzvišen je, misli, da je boljši od nas, v resnici pa na skrivaj leta po vasi za poročenimi ženskami,« si je prestrašeno dušo olajšal Jože, ko je na kratko povzel vse vaške klevete o karabinjerjih. 

»Ah, bova videla. Se bova že nekako znašla,« je zdaj sitno dodal Filip. V vročini in neprestanem gibanju ga je proteza ožulila. Bolečina se je zajedala v njegovo zavest. 

Spet sta obmolknila.

Prišla sta do vasi. Nikjer ni bilo nikogar, bil je čas večerje. 

Ustavila sta se pred težkimi vrati v orožniško postajo. 

Zrak se je že precej ohladil, a pod Filipovo dlanjo se je palica rahlo potila. Slišal je, kako je lesena noga potrkala ob prag, kot bi ga opomnila, da je tukaj vsak zvok malo drugačen od ostale resničnosti.

Potem je potrkal.

Hip za tem so se vrata sunkovito odprla, pred njima je stal Battistella.

»Cosa vuoi?« je osorno in z mračnim pogledom vprašal Battistella.

»Abbiamo dei serpenti. Dov’è il maresciallo Marinelli?« se je Filip trudil z italijanščino.

Vrata so se s treskom spet zaprla. Filip se je z vprašujočim pogledom obrnil k Jožetu, ki je samo skomignil z rameni. 

Zdelo se mu je, da je minila cela večnost, ko so se vrata spet sunkovito odprla. Battistella je pomignil z glavo, naj gresta za njim. 

Previdno sta vstopila, oči so se morale navaditi na mrak. 

V prostoru je dišalo po vlagi, usnju in kavi, ki se je hladila v skodelici sredi mize. Na kupu so bili zloženi zvezki, eden pa je ležal odprt in ob njem pisala in dva kovinska žiga. Mimo mize so vstopili v zadnjo sobo, kjer je za svojo mizo sedel Maresciallo Vittorio Marinelli.

Battistella je izginil, kot bi izhlapel v zrak, maresciallo pa ni takoj dvignil glave. Najprej je dokončal svoje pisanje, odložil pero in se potem ozrl po prišlekih. 

»Prego,« je rekel tiho in pokazal na prazna stola nasproti sebe. 

»Pravita, da sta ulovila modrasa,« je nadaljeval.

»Ne enega, štiri sva ulovila,« je odgovoril Jože in dvignil vrečo s kačami, da jo je Marinelli lahko videl čez mizo. Z vreče je njegov mirni skoraj žalostni pogled, ki je deloval bolj človeško kot oblastno, zdrsel preko njunih obrazov in se ustavil na Filipovi nogi. En sam trenutek. Potem se je spet s pogledom vrnil k njegovemu obrazu. 

»Pustita vrečo pri meni, kače bodo potovale v Milano. Battistella vama bo plačal,« je rekel. 

»In… pazita nase, hrib ima oči. In nekatere niso kačje,« je še dodal in pri tem ves čas gledal Filipa.  

Filip je čutil, da to ni grožnja. Bil je nasvet, človeški, tih, skoraj prijateljski. 

Ko sta odhajala je Battistella stal pri vratih in Filipu v roke izročil štiri lire. Ničesar ni rekel, samo odprl jima je vrata in ju ves čas spremljal s pogledom.

Ko je Filip stopil ven, je zrak zadišal po smrekah in zemlji. Za trenutek je obstal na pragu, kot da mora spet najti svoj ritem.

»Kaj je bilo to? O čem je govoril?« je Jože vprašal, ko so se vrata za njima zaprla.

»Ah, ne vem. Tudi jaz se sprašujem. Kaj sva naredila posebnega, da tega ne bi smeli videti in vedeti vsi,« se je spraševal tudi Filip.

»A zdaj ne smemo niti med sabo več govoriti po slovensko, po naše,« je glasno razmišljal Jože.

Filip ni odgovoril. Stiskal je zobe od bolečine v ostanku svoje noge in poskušal hoditi čim bolj zravnano. Pozdravila sta se, ko sta se njuni poti ločili in se dogovorila, da bosta srečo z modrasi preizkušala spet naslednjo nedeljo.

Doma je Filip najprej nakosil travo in nakrmil kravo, počistil hlev in lonec mleka shranil v kamro, ki je bila najhladnejši prostor v hiši. V škaf si je natočil vodo in se kar na dvorišču umil. Potem je na obraz potegnil najbolj sproščen izraz, ki ga je zmogel zvabiti iz svojega izmučenega telesa. Od vročine, od hoje, od krvavitve na svojem štrclju, od bolečine. 

»Sta kaj ulovila,« je vprašala Ivana, ko je postavila na mizo skledo krompirja, kislo mleko in dve žlici. 

»Štiri, dva na našem griču in dva sva dobila v Grižah,« je Filip odgovoril med zajemanjem krompirja.

»Lahko bi dala narediti posteljo za kamro, da bodo v njej spali otroci,« je predlagala Ivana. 

Kamra še ni bila opremljena. V njej bi lahko bila ena velika postelja, kjer bosta spala otroka. To sta načrtovala že, ko sta se vselila v hišo takoj po poroki. 

»Ja, bova videla, kako bo šlo čez poletje, koliko bova zaslužila s prodajo masla in jajc. Tudi zaslužek od modrasov bo pomagal,« je odgovoril Filip in se nasmehnil Ivani čez mizo.