Ko govorimo o dojenju, se pogovor skoraj vedno začne pri materi. Ali želi dojiti, ali ima dovolj mleka, ali pozna pravi položaj, ali vztraja dovolj dolgo. Odločitev, uspeh in morebitni neuspeh se tako pripišejo posameznici, okoliščine, v katerih naj bi dojila, pa pogosto ostanejo zunaj razprave.

Ob začetku letošnjega svetovnega tedna dojenja UNICEF in Svetovna zdravstvena organizacija opozarjata prav na to: preveč mater in družin še vedno nima dostopa do strokovne pomoči, zdravstvenih storitev in delovnih pogojev, ki bi dojenje omogočali. Če ga družba predstavlja kot najboljši začetek otrokovega življenja, ne more vse odgovornosti zanj naložiti ženski.

Koristi so znane, podpora ni samoumevna

Svetovna zdravstvena organizacija navaja, da se delež otrok, ki so v prvih šestih mesecih izključno dojeni, povečuje. Z okoli 37 odstotkov leta 2012 je narasel na več kot 47 odstotkov. V zadnjih petih letih se je povečal tudi delež otrok, dojenih do drugega leta starosti.

Organizaciji ocenjujeta, da bi širša podpora dojenju lahko vsako leto preprečila skoraj 400.000 smrti otrok in približno 140.000 smrti mater. Toda takšne ocene ne smejo postati novo sredstvo za pritisk na ženske. Njihovo sporočilo ni, da bi se morala vsaka mati bolj potruditi, temveč da bi morale države zagotoviti boljše zdravstveno svetovanje, podporo po odpustu iz porodnišnice, zaščito pred agresivnim trženjem mlečnih formul, plačan starševski dopust in primerne razmere na delovnem mestu.

Dojenje namreč ni vedno preprosto. Spremljajo ga lahko bolečine, težave pri pristavljanju, vnetja, pomanjkanje mleka, izčrpanost ali zdravstvene težave matere in otroka. V takšnih okoliščinah splošno navodilo, naj mati »samo vztraja«, ni pomoč. Potrebuje dostopno, strokovno in spoštljivo svetovanje, ki upošteva njen položaj in ne presoja njene vrednosti po načinu hranjenja otroka.

Pravica na papirju in možnost v vsakdanjem življenju

Slovenija ima v primerjavi s številnimi državami razmeroma dobro urejen starševski dopust. Tudi mati, ki doji otroka, mlajšega od 18 mesecev, in dela polni delovni čas, ima pravico do najmanj enournega odmora za dojenje ter do nadomestila za ta čas.

Toda zakonska pravica še ne pomeni nujno, da jo je mogoče brez težav uporabljati. Veliko je odvisno od delovnega mesta, urnika, odnosa nadrejenih, oddaljenosti vrtca, možnosti za iztiskanje in varno shranjevanje mleka ter od tega, ali se mati ob uveljavljanju pravice počuti sprejeto ali kot težava za kolektiv.

V pisarni z urejenim urnikom je odmor morda mogoče organizirati. Težje je v trgovini, proizvodnji, gostinstvu, zdravstvu, pri terenskem delu ali v prekarnih oblikah zaposlitve, kjer lahko odsotnost pomeni izpad dohodka ali manj možnosti za naslednjo pogodbo. Pravica je lahko formalno enaka za vse, njena dejanska uporaba pa je močno odvisna od položaja zaposlene.

Podjetje, ki želi podpirati doječe matere, zato ne potrebuje le pravilnika. Potrebuje primeren prostor, nekaj prilagodljivosti in predvsem delovno okolje, v katerem ženski ni treba izbirati med uporabo pravice in občutkom, da zaradi nje razočara sodelavce ali ogroža svoje delovno mesto.

Odgovornost družine, zdravstva in skupnosti

Podpora se ne začne in ne konča pri delodajalcu. Pomembno vlogo imajo partnerji in drugi družinski člani, ki lahko prevzamejo gospodinjska opravila, skrb za druge otroke in del nočnega bremena. Če je vsa skrb za dojenčka, dom in dojenje prepuščena materi, je poziv k vztrajanju predvsem zahteva, naj zdrži še več.

Pomembna je tudi pomoč po prihodu iz porodnišnice. Zaradi krajše ležalne dobe se je velik del svetovanja prenesel na patronažne medicinske sestre, otroške dispanzerje in podporne skupine. Kakovostna pomoč mora biti dosegljiva pravočasno, ne šele takrat, ko je mati že izčrpana, otrok ne napreduje in se je začetna težava razvila v stisko celotne družine.

Tudi javni prostor nekaj pove o našem odnosu do dojenja. Družba ga podpira v zdravstvenih priporočilih, medtem ko je mati, ki doji v lokalu, parku, knjižnici ali na prireditvi, še vedno lahko deležna pogledov in pripomb. Pričakujemo, da bo dojila, vendar po možnosti tako, da tega nihče ne bo opazil. Takšna protislovna pričakovanja niso podpora.

Tudi odločitev, da mati ne doji, mora ostati legitimna

Poudarjanje družbene odgovornosti ne pomeni, da mora dojiti vsaka ženska. Nekatere ne morejo, druge tega ne želijo, tretje po težavnem začetku presodijo, da nadaljevanje ni več dobro zanje ali za otroka. Tudi njihova odločitev potrebuje spoštovanje in zanesljive informacije o varnem hranjenju.

Smisel podpore dojenju ni ustvarjanje nove lestvice »dobrih« in »slabih« mater. Prav nasprotno: mati bi morala imeti možnost dojiti, če to želi in zmore, ne da bi ji to preprečevali pomanjkanje pomoči, delovni urnik ali okolje. Če pa ne doji, zaradi tega ne sme postati tarča očitkov.

Dojenje je telesna in osebna izkušnja ženske, vendar pogoji, v katerih poteka, niso samo njena zasebna stvar. Oblikujejo jih zdravstveni sistem, zakonodaja, delodajalci, družina in odnos skupnosti do starševstva. Če družba verjame, da je dojenje pomembno, mora ustvariti razmere, v katerih je mogoče. Poziv materam, naj se bolj potrudijo, je najcenejši ukrep. Resnična podpora zahteva čas, denar, znanje in pripravljenost, da del odgovornosti prevzamejo tudi drugi.

Viri: WHO in UNICEF: poziv državam k učinkovitejši podpori dojenju, 31. julij 2026, eUprava: pravica do nadomestila med odmorom za dojenje, UNICEF Slovenija: pomoč in podporne skupine za doječe matere.