V daljni deželi, skriti med gorami in obdanimi z gostimi gozdovi, je stala vasica Zlati Glas. Njenim prebivalcem ni nikoli primanjkovalo sreče, saj so imeli nekaj posebnega – pripovedovalca zgodb, starega modreca po imenu Dorian.

Dorian ni bil navaden starček. Ko je pripovedoval zgodbe, so njegove besede oživele. Če je govoril o valovih morja, so se slišali njihovi nežni šumi. Če je govoril o divjih konjih, se je zdelo, kot da se tla rahlo tresejo pod njihovim dirjanjem. Otroci in odrasli so ga poslušali z odprtimi usti, saj so njegove zgodbe nosile modrost, veselje in upanje.

Toda nekega dne je Dorian nenadoma obmolknil. Njegove ustnice so se premikale, a noben zvok ni prišel iz njih. Vaščani so bili zaskrbljeni, saj brez njegovih zgodb svet ni bil več enak. Teme so postale daljše, barve blede, smeh pa tišji.

Deček po imenu Leon se je odločil, da bo našel rešitev. Spomnil se je, da je Dorian nekoč omenil čarobni Kamen zgodb, skrit v Skrivnostnem gozdu. Po dolgi poti in številnih preizkušnjah je Leon končno našel kamen, ki je žarel z zlatim leskom. Ko ga je nežno prijel v roke, je slišal šepet tisočerih zgodb, ki so čakale, da jih nekdo pripoveduje naprej.

Ko se je vrnil v vas, je stopil pred Doriana in mu ponudil kamen. Starec ga je prijel, zaprl oči in globoko vdihnil. V trenutku se je iz njegovih ust znova zaslišal zvok – sprva tih, nato pa vse glasnejši. Pripovedovanje zgodb se je vrnilo v Zlati Glas, svet pa je spet postal živahen in poln barv.

Od tistega dne naprej Leon ni bil več le poslušalec – postal je novi pripovedovalec zgodb. Dorian mu je podaril svojo modrost, vasica pa je spoznala, da prave zgodbe nikoli ne utihnejo, dokler jih nekdo pripoveduje naprej.