• |

    Istra, imej me rada, Franjo Frančič

    Čarovniška pokrajina nikoli ne spi, trsi kot vojaki čuvajo ciprese, ki prebadajo modrino neba, starodavne oljke, grčate in mogočne sanjajo stoletne sanje, v dolini stare solinarske hiše brez streh ob jutrih plavajo na čipkah valov, posadiš drevo, poljubiš otroka, ki ti je zaspal v naročju; srce ta osamljeni lovec pa počiva.  Gnezdišča pod zavihki karminastih…

  • | |

    Vesoljščice 1, Ksenija Zmagaj

    (odlomek iz pesnitve KROG iz Vesoljščic, četrte pesniške zbirke iz leta 2011) KROG  IV.  Ko bo sok le to, kar je in kri, kar je zapisano s krvjo na pergament, misel ti spočne sinove, hčere v daritev in najlepša pesem bo zapeta v posvetitev.  Nisem zmogla govoriti, a mislila sem zagotovo, sama vase in navzven, vse do stene, ki je…

  • | |

    Vesoljščice, Ksenija Zmagaj

    (odlomek iz pesnitve KROG iz Vesoljščic, četrte pesniške zbirke iz leta 2011) KROG  I.  Vse bo, kar je že bilo nekoč, zapisano v oblikah sanj vklesanih v minljivo, prepoznanih tukaj v teh, živečih v hipu za pozabo, za omamo v nezavednem bitju.  Čez tisoč let bo krog v enakem teku skozi svet in vodo, ogenj in trepet galebov, sklenjen v…

  • |

    Korona blues, Franjo Frančič

    Koga ljubiš najbolj, skrivnostni človek, povej? Očeta, mater, sestro, brata? Nimam očeta in matere, ne sestre, ne brata. Prijatelje? Izustil si besedo, ki mi je njen pomen ostal do danes neznan. Domovino? Ne vem, na kateri strani leži. Lepoto? Rad bi jo ljubil, ko bi bila božanska in nesmrtna. Zlato? Sovražim ga, kakor ti boga sovražiš. Ej, kaj pa torej ljubiš, čudni tujec? Ljubim oblake … oblake,…

  • |

    Angel, Vanja Čibej

    Angel Sedela je sredi navideznega templja, s spodvitimi nogami v položaju lotusa in meditirala. Že ure je tako sedela. Na njeno telo je padal ozek trak bele svetlobe, natanko nad njeno glavo, ki se je položno vzpenjal do ozke razpoke, ki jo je delno zakrival vitek bel steber s cvetličnim kapitelom. Vse je bilo navidezno, le…

  • | |

    Dogodivščine Janeza Keka in prijateljev, Zoka, Mojca Zelenko

    Naša bivša in skupna država Jugoslavija, deklarirano država bratstva in enotnosti, v kateri smo akterji pričujočih zgodbic živeli mladost, gojili svoje sanje in bili prijatelji z vsemi in uživali v plesanju polke, kola in rock&rolla povsem enakovredno, je s svojo narodno pestrostjo in pretokom prebivalcev med republikami zlasti v smer Slovenije, prinašala med nas tudi…