Humanoidni robot prihodnosti morda ne bo predvsem delavec v tovarni, temveč pomočnik ostarelemu človeku na domu. Prinesel bo kozarec vode, pobral predmet s tal, opozoril na zdravilo in poklical pomoč. Da bi vse to zmogel, bo moral poznati človekove navade, njegovo telo in njegove najbolj ranljive trenutke – zato vprašanje ni samo, kaj bo robot znal, temveč koliko svojega življenja mu bomo morali razkriti.

Na predstavitvah humanoidnih robotov običajno vidimo skrbno pripravljene prizore. Robot stopa po ravni površini, prenaša škatle, razvršča predmete ali se pobere po padcu. Vsak uspešen korak dokazuje napredek stroja.

Dom pa ni predstavitveni prostor.

Na hodniku ležijo čevlji, na stolu je odložena torba, preproga se na robu vihá, kozarec je preblizu roba mize, vrata se zatikajo. Človek nekega jutra hodi počasneje kot prejšnji dan, nerazločno govori ali pozabi, zakaj je vstopil v sobo.

Prav v takšno okolje naj bi nekoč prišel humanoidni robot za pomoč starejšim. Ne kot popolna kovinska medicinska sestra, temveč kot stroj, ki bi prevzel nekaj telesno napornih, ponavljajočih se in nadzornih opravil ter človeku omogočil, da dlje ostane doma.

To zveni manj spektakularno od robota, ki teče hitreje od človeka. Za resnično življenje pa je neprimerno zahtevnejše.

Telo po človeškem načrtu

Človeška oblika robota ima v stanovanju praktičen razlog. Naši domovi so zgrajeni za telo z dvema rokama, dvema nogama in določeno višino. Kljuke, stikala, stopnice, omare, skodelice in gospodinjski aparati predvidevajo uporabnika, ki je podoben nam.

Robot na kolesih se lahko učinkovito premika po ravnih hodnikih, težave pa ima že pri stopnici. Industrijska robotska roka je lahko zelo natančna, vendar je pritrjena na delovno mesto. Humanoid naj bi uporabljal prostor in predmete, ne da bi morali zaradi njega prenoviti celotno stanovanje.

Toda podobnost telesa še ne pomeni podobnosti sposobnosti.

Človek brez posebnega razmišljanja oceni, kako močno sme prijeti krhko roko, kako podpreti telo pri vstajanju in kako ujeti nekoga, ki izgublja ravnotežje. Robot mora silo izmeriti, gibanje napovedati in se pravilno odzvati v delčku sekunde. Če uporabi premalo moči, človeku ne pomaga. Če je uporabi preveč, ga lahko poškoduje.

Na japonski univerzi Waseda razvijajo 150 kilogramov težkega humanoida AIREC, ki naj bi nekoč pomagal pri obračanju nepokretnih ljudi, preprečevanju preležanin in drugih telesno zahtevnih opravilih. Gre še za prototip, njegova širša uporaba pa je predvidena šele okoli leta 2030. Raziskovalci poudarjajo, da mora robot za varen dotik človeka obvladati veliko več kakor dvigovanje predmetov v tovarni. Reuters – AIREC in robotska pomoč starejšim

Robot, ki zanesljivo dvigne zaboj, zato še ni pripravljen pomagati človeku iz kopalne kadi.

Najprej pomočnik, ne negovalec

Prvi uporabni roboti na domu verjetno ne bodo samostojno kopali, oblačili in dvigovali ljudi. Opravljali bodo manj dramatična opravila, pri katerih napaka ne povzroči takojšnje telesne poškodbe.

Prinesli bodo telefon ali vodo, pobrali perilo, zaprli okno, odnesli lažji predmet v drugo sobo ter preverili, ali je štedilnik ostal vključen. Človeka bodo spomnili na zdravilo, ga vodili skozi vaje in ob nenavadnem dogodku poklicali svojca ali zdravstveno službo.

Tudi takšna pomoč ni nepomembna. Starejšemu človeku lahko prav drobna ovira vzame samostojnost. Predmet pade na tla, do visoke police ne more več varno seči, vrečke so pretežke, strah pred padcem pa ga odvrača od gibanja po stanovanju.

Robot ne bi potreboval popolnega medicinskega znanja, da bi takšno življenje nekoliko olajšal. Moral pa bi zanesljivo razlikovati med človekom, ki mirno počiva, in človekom, ki je padel ter ne more vstati.

Tu se začne njegova prava naloga: ne samo gledati, temveč razumeti spremembo.

Vsak človek ima svojo normalnost

Robot bi se moral po prihodu v dom najprej učiti.

Spoznati bi moral razporeditev prostorov, predmete, domače živali in dnevni ritem stanovalca. Ugotoviti bi moral, kdaj ta običajno vstane, kako hitro hodi, katera zdravila jemlje, koliko časa porabi v kopalnici ter katero vedenje je zanj povsem običajno.

Pri enem človeku je počasna hoja znak težave, pri drugem vsakdanje stanje. Nekdo ponoči pogosto vstane, drug skoraj nikoli. Tretji rad govori sam s seboj in zaradi tega ne potrebuje zdravniške pomoči.

Koristen robot bi zato moral poznati posameznikovo normalnost, ne samo statističnega povprečja.

Prav prilagajanje človeku bi ga ločilo od navadnega gospodinjskega aparata. Sesalnik ne potrebuje razlage, zakaj je uporabnik nekega jutra žalosten. Robot, ki naj bi presodil, ali je z njim nekaj narobe, pa bo moral upoštevati obraz, glas, gibanje, besede in preteklo vedenje.

To pomeni, da bo zbiral izjemno občutljive podatke.

Pomočnik brez kamere ne vidi padca

Humanoidni robot bo za varno premikanje potreboval kamere, mikrofone, tipala razdalje, senzorje sile in verjetno dostop do nekaterih zdravstvenih podatkov. Brez njih ne bo vedel, ali je pred njim stol, človek ali stopnica.

Toda kamera v robotovi glavi ni podobna fotoaparatu, ki ga vključimo ob posebni priložnosti. Ves čas bo usmerjena v prostor, kjer spimo, se preoblačimo, prepiramo, jokamo in sprejemamo obiske.

Mikrofon bo moral slišati klic na pomoč. Slišal pa bo tudi vse drugo.

Zato ne bo dovolj splošna obljuba proizvajalca, da podatke »varuje«. Uporabnik bo moral vedeti, kaj robot zaznava, kaj shranjuje, kaj obdela samo v napravi in kaj pošlje v oddaljeni podatkovni center. Prav tako bo moral sam določiti, kdo sme prejeti obvestilo in pod katerimi pogoji.

Morda bomo želeli, da robot hčerki sporoči padec, ne pa tudi vsake zamujene tablete. Zdravniku lahko posreduje nenadno spremembo hoje, ne pa vsebine zasebnega pogovora. Obiskovalca pa bo moral opozoriti, da je vstopil v prostor, ki ga opazuje stroj.

Če bo mogoče robota uporabljati samo tako, da ves dom postane neprekinjen videoprenos proizvajalcu, pomoč ne bo pomenila večje samostojnosti, temveč njeno zamenjavo z nadzorom.

Kdo sme izvedeti, da človek peša?

Podatki o življenju starejšega človeka niso zanimivi samo njegovemu zdravniku in družini. Zanimajo lahko zavarovalnico, ponudnika zdravstvenih storitev, oglaševalca in podjetje, ki prodaja domsko oskrbo.

Iz hitrosti hoje, pogostosti nočnega vstajanja in načina govora je mogoče sklepati o zdravstvenem stanju, še preden ga človek sam prepozna. Takšno zgodnje opozorilo mu lahko reši življenje. Lahko pa vpliva tudi na ceno zavarovanja ali odločitev, ali je še sposoben živeti sam.

Še občutljivejše postane vprašanje pri demenci. Človek lahko danes soglaša z uporabo robota, pozneje pa ne razume več, kaj naprava počne in komu pošilja podatke. Družina bo morda želela več nadzora zaradi varnosti, uporabnik pa bo kamero prekril, ker ga vznemirja.

Katera volja velja?

Robot takšnega spora ne more pravično razrešiti. Lahko samo izvrši pravila, ki so jih določili drugi. Zato bodo morali biti zaščita dostojanstva, možnost izklopa in meje dostopa dogovorjene, še preden človek izgubi sposobnost samostojnega odločanja.

Stroj, ki zna poslušati

Humanoidni robot ne bo samo premikal predmetov. Z uporabnikom se bo pogovarjal, odgovarjal na vprašanja, ponujal vaje in ga spodbujal, naj jé, pije ali se sprehodi.

Raziskava med 35 ljudmi, starejšimi od 70 let, je pokazala, da pogovor s socialnim robotom pri sodelujočih ni povzročal večjega stresa kot pogovor s človekom. Udeleženci so robota sprejeli kot veljavnega sogovornika, med strukturiranim pogovorom pa so bili po nekaterih fizioloških kazalnikih celo nekoliko bolj sproščeni. Gre za majhno raziskavo, zato iz nje ne moremo sklepati, da robot lahko nadomesti človeka; kaže pa, da njegova navzočnost starejšim ni nujno tuja ali neprijetna. Raziskava o socialnih robotih kot sogovornikih starejših

Robot ima pri pogovoru tudi nenavadno prednost: nikamor se mu ne mudi. Isto vprašanje lahko posluša desetkrat, ne da bi postal nestrpen.

Toda potrpežljiv odgovor še ni odnos. Robot ne ostane ob človeku, ker bi mu bilo mar, temveč ker je tako zasnovan. Njegova toplina je vedenje, ki ga ustvarijo glas, besede in odzivi.

To ne pomeni, da je brez vrednosti. Tudi glasba ne čuti poslušalca, pa ga lahko potolaži. Težava nastane, če uporabniku namenoma prikrivamo razliko med programiranim odzivom in človeško naklonjenostjo.

Stroj lahko prijazno govori. Ne bi pa smel lagati, da ljubi.

Opozoriti ob pravem času

Dober pomočnik ne bi samo ubogal. Opozoril bi, da je človek pozabil zdravilo, pustil odprta vrata ali poskuša stopiti na nestabilen stol.

Toda robot, ki ves čas popravlja, hitro postane nadležen nadzornik.

Če opozori ob vsaki majhni nevarnosti, človeku vzame možnost, da bi sam presodil, tvegal in se tudi zmotil. Če molči predolgo, ne opravi naloge, zaradi katere je v domu.

Pravi izziv zato ni naučiti robota, kaj je napaka. Naučiti ga je treba, kdaj naj jo omeni.

Pri tem ne obstaja eno pravilno pravilo za vse ljudi. Nekdo želi takojšnje opozorilo. Drugi bi ga doživel kot poniževanje. Tretji potrebuje jasen ukaz, četrti pa nežno vprašanje.

Robot se bo moral naučiti tudi razlike med nevarnostjo in navado. Človek, ki po kosilu zadrema v naslanjaču, ne potrebuje alarma. Če pa se ne odziva in nenavadno drži roko, ga morda potrebuje takoj.

Takšna presoja bo vedno nepopolna. Toda tudi človeški svojec ne ve vselej, kdaj naj poseže in kdaj naj pusti človeka pri miru. Razlika je v tem, da lahko svojcu pojasnimo okoliščine, robotovo odločitev pa bo pogosto oblikoval model, katerega notranje presoje ne razume niti uporabnik.

Robot ne sme postati izgovor za samoto

Največja nevarnost robotske oskrbe morda ni okvara stroja, temveč njegov poslovni uspeh.

Če robot zjutraj dostavi zdravila, nadzira gibanje in se z uporabnikom pogovarja, lahko ustanova sklene, da človek potrebuje manj obiskov. Tehnologija, ki naj bi razbremenila negovalce, tako postane razlog za zmanjšanje njihovega števila.

Robot lahko ublaži osamljenost v trenutku, ko človeka ni. Ne more pa upravičiti družbe, ki človeka sploh ne pošlje.

Pregled raziskav o humanoidnih robotih v zdravstveni podpori starejšim ugotavlja obetavne možnosti pri telesni dejavnosti, spremljanju zdravja, rehabilitaciji in družbeni vključenosti. Hkrati opozarja, da so raziskave pogosto majhne, kratkotrajne in opravljene v nadzorovanih razmerah. Dokazov o dolgoročnih učinkih v resničnih domovih še ni dovolj. Pregled raziskav v reviji JMIR Aging

Robot bi lahko prevzel dvigovanje bremen, nočno preverjanje ali ponavljajoče se meritve. S tem bi človeku ostalo več časa za tisto, pri čemer je najdragocenejši: dotik, pogovor, presojo in bližino.

Če se zgodi nasprotno, ne bo robot nadomestil človeka. Človeka bomo odstranili sami.

Kdo si bo pomočnika lahko privoščil?

Najnaprednejši humanoidi so še vedno dragi prototipi ali stroji za podjetja. Poleg nakupa zahtevajo vzdrževanje, posodobitve, zavarovanje, povezavo z omrežjem in pomoč ob okvari.

Če bodo uporabni roboti dostopni samo premožnim, bo staranje postalo še bolj neenako. Nekdo bo lahko dlje ostal v svojem domu, ker mu bo stroj pomagal vstati in poklical pomoč. Drugi bo moral v ustanovo, ker njegova družina podobne podpore ne zmore plačati.

Tudi cenejši robot ni zares dostopen, če ga človek ne zna upravljati ali če navodila niso v njegovem jeziku. Pomočnik, ki slabo razume slovenski govor, narečje ali glas človeka po možganski kapi, lahko v odločilnem trenutku presliši prav tisto, zaradi česar je bil kupljen.

Javni zdravstveni in socialni sistemi bodo zato morali presoditi, kdaj je robotska pomoč medicinski pripomoček, kdaj gospodinjska naprava in kdaj storitev, do katere bi moral biti človek upravičen ne glede na svoje premoženje.

Ne popoln robot, temveč dovolj zanesljiv pomočnik

Humanoidni robot, kakršnega poznamo iz znanstvene fantastike, razume človeka, se mu prilagaja in se v nepredvidljivem položaju skoraj vedno pravilno odloči. Resnični robot bo dolgo precej manj popoln.

Včasih ne bo razumel ukaza. Predmet mu bo zdrsnil iz rok. Napačno bo presodil izraz na obrazu ali obtičal pred nenavadno oviro. Potreboval bo oddaljenega človeškega operaterja, servis in jasen načrt za primer, ko zmanjka elektrike ali povezave.

To ni razlog, da ga zavrnemo. Tudi druga orodja niso popolna. Razlog pa je, da ga ne oglašujemo kot nadomestilo za celovito oskrbo.

Dober domači robot ne bo tisti, ki poskuša postati človek. Dober bo, če bo dovolj varen, predvidljiv in prilagodljiv, da človeku pomaga ohraniti nekaj samostojnosti, ne da bi mu pri tem vzel zasebnost ali dostojanstvo.

Dom mora ostati človekov

Ko bo robot prvič vstopil v stanovanje, se ne bo samo on učil živeti z njegovim prebivalcem. Tudi človek se bo moral naučiti živeti z napravo, ki se premika, opazuje, govori in si zapomni.

Sprva bo morda deloval kot vsiljivec. Pozneje bo postal kos vsakdana. Človek mu bo določil ime, se jezil nanj, mu pripovedoval stvari in se morda nanj tudi navezal.

V tem ni nič smešnega. Ljudje se navežemo na predmete, kraje, glasove in navade. Pomembno je le, da podjetje te navezanosti ne spremeni v sredstvo za prodajo, vplivanje ali zaklepanje uporabnika v eno storitev.

Robot se lahko prilagodi človeku. Ne sme pa človeka neopazno prilagajati potrebam svojega proizvajalca.

Nekega dne bo morda znal prinesti očala, pomagati pri vstajanju, prepoznati nevarno spremembo govora in ob pravem času opozoriti na napako. Morda bo starejšemu človeku omogočil še nekaj let življenja v domu, ki ga pozna.

Če bo to storil varno in spoštljivo, ne bo manjvreden pomočnik zato, ker ničesar ne čuti.

Toda čutiti bomo morali mi: kdaj človek potrebuje stroj in kdaj kljub vsem njegovim sposobnostim potrebuje drugega človeka.