Modra kamilica

Sredi majhnega gozdička je rasla kamilica drugačne barve. Njeni cvetovi niso bili beli, temveč nežno modri. Nihče ni vedel, zakaj je taka, dokler je ni nekoč našla deklica Ana.

Ko je sedla poleg nje, se je veter umiril, ptice so prenehale peti, in čas se je za trenutek ustavil. Ana je nežno pobožala cvetne liste in v srcu začutila toplino.

»Kaj se dogaja?« je zašepetala.

Tedaj je zaslišala tih glas: »Sem modra kamilica. Pomagam tistim, ki ne morejo spati.«

Ana se je spomnila brata, ki je ponoči pogosto bedel. Previdno je nabrala nekaj cvetov in jih prinesla domov. Mama mu je skuhala čaj, in tisto noč je prvič zaspal brez premetavanja.

Od takrat je Ana pogosto obiskovala kamilico in ji prinesla nekaj kapljic vode. Rastlina je vedno nežno zavalovala v vetru, kot bi ji hvaležno prikimala.

Nekega večera je Ana v gozdu ostala dlje kot običajno. Na nebu so se prižgale prve zvezde, kamilica pa je zasijala v mehki modri svetlobi. »Zakaj se svetiš?« je vprašala Ana.

»Ker si dobra do mene,« je odgovorila rastlina. »Vsak, ki mi pomaga, prejme košček mojega miru.«

Ana je zaprla oči in globoko vdihnila. Nenadoma je začutila, kako se utrujenost dneva topi. Ko je odprla oči, je vedela, da bo tudi sama bolje spala.

Od takrat je skrivnost modre kamilice postala njena mala skrivnost. Vsakič, ko je kdo potreboval miren spanec, je nabrala nekaj cvetov in jim jih podarila. In vedno, ko se je vrnila v gozdiček, je kamilica v vetru nežno zaplesala, kot bi se ji zahvalila.