na zadnji strani romana 
se ljudje zdijo 
še starejši 
in samota obilnejša. 

plazi se po rečnih bregovih, 
hodi po iglah 
in preskakuje vrišč 
pomladnih dreves. 

od doma do doma 
je samo korak, 
od mene do tebe 
pogrnjen prt s potico. 

na najbolj krivem prstu 
je narisano sonce, 
ki sedi in plete 
tuje zahode. 

zrem v naročje, 
štejem pogrizene kosti 
in vedno znova 
najdem neskončnost.