(Bil je ravno septembrski čas, ko so, polnih deset dni, polnile prostor dnevnih časopisov in socialnih omrežij novice o smrti angleške kraljice Elizabete II. Celo rumeni tisk je ponovno zaživel v vsej svoji bahavosti. Seveda je takrat svet le za hipec obstal, takoj zatem pa stekel po ustaljenih poteh. Politiki iz vsega sveta sicer niso pozabili izreči globokega sožalja družini in svetu nasploh ob boleči izgubi tako izjemne osebe, kot je bilo njeno cenjeno veličanstvo, a takoj zatem so izražali zaskrbljenost zaradi tekočih globalnih problemov in pri tem niso pozabili zagroziti ruskemu predsedniku zaradi ukrajinske vojne in seveda obratno ter okriviti drug drugega zaradi naraščajočega onesnaževanja ozračja prav zaradi globalne krize, ki jo je dodatno pospešila vojna in je kot nalašč voda na mlin podnebnim tegobam, ki je doletelo nepripravljeno in dolga leta uspavano evropsko človeštvo.)

“Kakšna podobnost!” je Lili rekla sama sebi in nato poklicala Ernesta. Po desetletju ali več sta se dogovorila, da se srečata v malem, zakotnem kafiču med tesnimi ulicami priobalnega mesta. Prav tam, kjer sta se prvič videla.
“Obljubili ste mi, da mi boste nekoč pokazali macesne, na katere vas vežejo lepi spomini. In da bova v pastirski koči vso zimo pisala vsak svojo knjigo, preden se dokončno ne posloviva od tega življenja,” je rekla Lili, takrat in prav tam kot prvič.
“Ničesar takega vam nisem obljubil!” je rekel Ernest.
“Obljuba zavezuje, ste mi nekoč napisali.”
“Že, to sem napisal, a ni bilo tako mišljeno. Vam nisem ničesar obljubil, še manj obljubljal!” Nezadovoljna z odgovorom je Lili obmolčala. “Sicer pa … še nikoli nisem preživel cele zime v gorah,” je prekinil tišino. Potem sta se pogovarjala o vsakdanjih rečeh in ko sta se razšla, ji je segel v roko in rekel: “Se slišiva – kmalu!”
Lili je sredi noči zbudil zvok iz računalnika. Ernest ji je napisal mail, da je ideja nespametna, a privlačna in da ga zanima, kaj bi se tam v koči dogajalo celo zimo. Lili si je priznala, da nikoli ni preveč razmišljala, kako bi potekalo v resničnosti to njuno skupno pisanje. Bila je samo neumna misel in nič drugega, pa tudi, že zdavnaj so minila leta, ko si je v svojih mislih slikala romantične prizore dveh oseb, ki si neomajno zaupata, kako pišeta vsak v svojem kotičku skrivnosti, ki jih do tedaj nista še nikomur povedala, bognedaj napisala, kako se včasih spogledata, si rečeta besedo ali dve, se včasih zapleteta v dolg pogovor, bodisi v obliki samogovora enega ali drugega bodisi v živahen dialog, v topli koči sredi divje zasnežene narave, ko po možnosti zunaj divja snežna nevihta ali pa ko je noč spokojna in skozi majhno okno pronica lunina svetloba, pa ko se zazreš vanj in opaziš neizmerno globino nočnega, neenakomerno posutega neba s svetlečimi in utripajočimi zvezdami. Da, tako si je včasih naslikala sebe in Ernesta, a ko jo je o tem vprašal, je obstala brez besed, nezmožna, da mu odgovori na, na videz, preprosto vprašanje. Ve samo, da je pogrešala ta njegova vprašanja, kajti prav on je lahko z eno preprosto vprašalnico v njej sprožil plaz misli, ki so si nasprotovale, se prepirale med seboj, se borile za nadvlado, podobno kot se neprestano vojskujejo vojaki v različnih žariščih po svetu in pri tem je velikokrat najprej občutila veselje, potem pa tesnobno bolečino, ki je ni znala nikamor umestiti in ki se je ni znala otresti, ne glede na to, da je pri svojih triinsedemdesetih letih določene stvari že neštetokrat premlela in jih prav tolikokrat pometla pod preprogo misleč, da bodo te razpadle in se razblinile v prah. Lili ve, da se nekaterih strahov še vedno ni znebila, čeprav si je večkrat rekla, da je dosegla svoje dno, da globlje od tega dna ne more, da je ničesar več ne more presenetiti in da je čas, da se začenja vzpenjati, morda po drugi poti, kajti gorski vršaci so se ji vedno znova in znova prikazovali v dolgih nočeh brez sna. To je le delček njenih misli, ki pa so se neprestano ponavljale kot stara lajna ali kot perpetum mobile, ki ne opravlja nobenega koristnega dela. In zdaj se ji dozdeva, da se je spet vrnila na začetek, da ji je življenje poklonilo še eno, morda zadnjo možnost. Kako naj nadaljuje? Morda si samo domišlja, da mu nekaj pomeni, da lahko še vedno vzpostavita odnos, tak svojstveni odnos, ne da bi se ona trudila, da bi mu ugajala za vsako ceno in se pretirano ukvarjala z mladostnimi vprašanji o privlačnosti med spoli, kajti to je morebiti prerasla. Seveda! Ona je! Vsaj tako si trenutno misli. Kaj pa on? Kaj si o vsem skupaj sploh misli? Nič si ne misli, želi te napeljati na prijetnejšo zgodbo in te odvrniti od slabih misli! bi ji odgovorila prijateljica, če bi bila še živa.
Lili je na njegov nočni mail odgovorila prehitro, tako kot vedno, češ da mu bo že podrobneje obrazložila, kako si je vse skupaj zamislila, toda zataknilo se ji je takoj, ko mu je hotela o tem pisati, kajti naletela je na veliko težavo, z roko na srcu, šele takrat je pomislila o možnih posledicah – prednjo so se na široko odkrile težave, o katerih še ni pomislila.
Čez nekaj dni mu je odgovorila, da bi jesenski čas lahko izkoristila za pridobivanje kondicije in trde discipline, sprva bi sama izbirala poti po obalnem gričevju, potem pa bi si želela, da bi jo pri tem vodil on, in ko bi ocenil, da je pripravljena, tam nekje tik pred zimo, bi se lahko preselila za tri mesece v kočo. Tam bi pisala. Preprosto! Odločiš se in greš cilju naproti, a ne?

Tako je tudi bilo. Nekega dne je Ernest ocenil, da je Lili pripravljena in po nekaj nevšečnosti, ki jih je seveda povzročila in ki so dobro nakazovale njen značaj, sta le prispela do koče. Dan je napovedoval prijetno bivanje, bil je jesensko popoln, kopal se je v soncu, le iz doline se je širila gosta meglica in mir in skoraj snežna tišina. Kakor je bil dan popoln, je bila tudi koča videti popolna in razširila je roke od radosti in globoko vdihnila svež gorski zrak, da jo je zabolelo v prsih, in ko je vstopila vanjo, jo je pričakalo presenečenje, da je obstala z odprtimi usti. Najprej je zagledala na svoji levi skromno posteljo za eno osebo, na desni kavč z močnimi sledmi časa. Postelji je ločevala majhna miza z dvema stoloma, ki se je zaključila v nekakšno zaveso nedoločljive barve.
“Kako? Ali bova spala v istem prostoru?” je vprašala.
“Askeza,” se je nasmejal.
“Tudi menihi imajo vsak svojo celico, a ne? Je tu vsaj kopalnica?”
“Jasno!” je rekel in razgrnil zaveso, ki je odkrila majhno kuhinjsko nišo s plinskim gorilnikom in koritom in nekaj policami s hrano ter vrata, ki so vodila v kopalnico.
Majhen prostor je imel troje vrat, eno majhno ogledalo in mizo, na kateri je bil plastični lavor, nad njim pa je opazila staro pipo, ki je ponosno štrlela iz stene, ne meneč se za Lilijin osupli pogled. Ena vrata so vodila na WC na štrbunk, druga vrata pa desno, v mini skladišče, kjer so bile vidne police s hrano, ki so ločevale kuhinjski del od ostalega prostora.
“Krasno!” je rekla Lili, se vrnila v dnevni prostor in pri tem pazila, da se z Ernestom ne bi dotikala. To je bilo v tako majhnem prostoru skoraj nemogoče. “Čaka naju naporna zima, to je koča za eno osebo, verjamem, da bo življenje tu zgoraj precej naporno, neprestano se bova zaletavala …”
“Nič od tega, sam bom veliko časa prebil zunaj, lahko se mi boš tudi pridružila.”
“Dobro. Naredila bom domovanje malo bolj domače. Kaj praviš, ko bi žrebala za ležišče, a če lahko izbiram, bi raje posteljo ob kopalnici.”
Ker ji ni odgovoril, je sedla na posteljo in polagoma začela vleči stvari iz nahrbtnika – spalno vrečo, prazno beležnico, skicirko, mini akvarelne barvice in nekaj čopičev in jih postavila na posteljo. Tu je bil še plinski gorilnik, lonec in jušne kocke, pašteta, brisača … Pihnila je zrak, pri tem se je naredil oblaček, ki jo je spomnil, da že dolgo ni kadila. Ernest je med tem časom zakuril, ona pa je skuhala juho. Odisejada v neznano, ki spominja na resničnostne šove brez kamer, se je pravkar začela.
Kar se je najbolj bala, se je zgodilo. Koča je bila brez tuš kabine. In potem se je spomnila na angleško umetnico Tracey Emin in njen My Bed, no, ne v smislu seksualne depresije, ampak v smislu telesne umazanije. Ona je samo štiri dni preležala v postelji, pa je naredila tak nered, njima pa se obeta devetdeset dni, upa, da brez izpadov, pa vendar. Zvečer se je Lili zavlekla v posteljo v napol depresivnem stanju.
“Lahko noč,” sta si rekla.
Glavo je potisnila v spalno vrečo, adrenalin je popustil in zaspala je kot ubita.
Ernest in Lili sta zimo preživela, trije meseci so minili in veliko vsega se je vmes zgodilo, menda sta tudi pisala, vendar ne toliko kot si je sprva zamišljala Lili. Nič hudega! Tudi kraljica Elizabeta, ki je imela tako polno življenje in veliko svetovnih in osebnih dram, je pisala svoje spomine kar sedemdeset let in v svoji oporoki določila rok odpiranja besedila čez natanko triinšestdeset let.
“Se slišiva – kmalu!” ji je rekel ob slovesu.

(če to ne bo najlepša ljubezenska zgodba, pa bo …)