Pomladna skrivnost

V majhni vasici ob vznožju hribov so otroci komaj čakali pomlad. Zima je bila dolga, sivi oblaki so zakrivali sonce, in vsi so že pogrešali cvetoče travnike ter igre na toplem zraku.

Tina in njen brat Jan sta vsako jutro kukala skozi okno, da bi videla prvi znak pomladi. Nekega dne, ko je sneg začel kopneti, sta opazila nekaj nenavadnega – na robu gozda je nekaj žarelo.

„Kaj misliš, da je to?“ je zašepetala Tina.

„Pojdiva pogledat!“ je navdušeno predlagal Jan.

Hitro sta si obula škornje in stekla proti skrivnostnemu mestu. Ko sta prišla bliže, sta zagledala staro vrbo, katere veje so se nežno zibale v vetru. Pod njo je raslo nekaj čudovitega – prvi zvončki! Njihovi beli cvetovi so se svetlikali v jutranjem soncu, kot bi nosili čarovnijo pomladi.

„Pomlad je tu!“ je vzkliknila Tina in nežno pobožala cvetove.

„Ampak kako so zrasli tako hitro?“ se je začudil Jan.

Nenadoma sta za seboj zaslišala glas babice, ki se jima je nasmehnila: „Zvončki so glasniki pomladi. Prvi vedno zacvetijo tukaj, pod staro vrbo. To je naše skrivno pomladno mesto.“

Tina in Jan sta se spogledala. Od tistega dne naprej sta vsako leto najprej obiskala staro vrbo, da bi pozdravila pomlad – in njeno skrivnost ohranila živo.