Pomladni šepet

V globoki dolini, kjer so zimski vetrovi nežno uspavali naravo, se je pod odejo snega skrival majhen brstiček. Bil je le drobna zelena pikica, ki je komaj čakala, da pokuka iz zemlje. Vsako noč je poslušal šepet korenin okoli sebe. “Še malo, še malo,” so mu govorile.

Prva sončna svetloba je ogrela prst in sneg se je začel taliti. Brstiček je začutil, kako ga prebada toplina, in se počasi pretegnil. “Čas je,” so mu zašepetale stare bukve, ki so že videle nešteto pomladi.

Prva dežna kaplja ga je požgečkala po lističu. Nato še druga in tretja. Zemlja je postala mehka, in iz nje so drug za drugim začeli kukati novi poganjki. Travniške cvetlice so se razprle kot mavrični dežnik, leska je posula veje s puhastimi mačicami, in v zraku je zadišalo po prebujanju.

Brstiček se je zdaj že razvil v mlad list, ki se je bohotil na drobnem stebelcu. S soncem sta postala prijatelja, veter mu je prinesel zgodbe z oddaljenih gričev, čebele so mu zašepetale skrivnosti cvetnega prahu. Pomlad je bila tukaj, in svet je bil znova poln življenja.