Le pogumno stopi,
ker dan le še nate čaka
in ponosno se zazri
v prehojene poti,
ker konca ni, je le
prehod od tu do tam
in ti si Božje seme
in nikoli nisi sam,
ker nate lučka sveti
tudi če je mrak tema.
Jaz pa pojem,
ker mi srce utripa
v zvenu harf
in lega, lega name
sončev prah,
vsa sem še bleščava
od svita in svetlobe
zvezdnate poti
in prišepnem ti
skrivnost, da le
zategadelj, ker se vrti
v neskončnem taktu
neminljivosti.
Ožamem perilo
in ga osušim
na obronkih zavesti
o tem, kam seže misel,
kam vodi sen,
pobeljeno v soncu
vihra na pobočju
tega, kar sem
in sem vedno bila,
najdena v sebi,
podarjena tebi,
dolg in obljuba
v letu metulja
Ksenija Zmagaj
O avtorici
Njeni zadnji prispevki
Pesmi, Ksenija Zmagaj
11/03/2024
Dvoje src, Ksenija Zmagaj
09/03/2024
Danes pa o Fidesu
03/03/2024
Pesem (2), Ksenija Zmagaj
15/02/2024
Strah, groza in obup
22/01/2024
Deli z drugimi
Poezija & Proza
Steklena zavesa 6, Tea Ghersini
02/05/2024
Pesmi 7, Maja Grdina
23/04/2024
Steklena zavesa 5, Tea Ghersini
23/04/2024
Steklena zavesa 4, Tea Ghersini
16/04/2024
Steklena zavesa 3, Tea Ghersini
09/04/2024
