TRNOVA POT 

Ne, nisi več ista. 
Porogljivo se smejiš odsevu v ogledalu, 
tiste temne oči še vedno motrijo svet. 
A nisi več ista. 
Tvoj svet se spreminja, 
nedolžnost izginja. 
ledeni oklep ti sledi, 
kakor senca ob tebi biti si želi. 
Nisi več ista. 
Med trnje in led, 
Tam se je prikoval tvoj temni pogled. 
Ti in odsev nista več ista. 

VOLČJE KRALJEVSTVO 

In naenkrat, 
so vse njene pesmi opevale volka. 
Volka z velikimi očmi. 
Volk, ki ni ločil dneva od noči, 
ljubezni od strasti, 
krikov od tišine. 
Nastopil je čas strašne teme, 
in njen svet se je prelomil. 
volk z velikimi očmi, 
se ji je rogal z mostu strasti. 
Hlad njenega strtega srca, 
je tlakoval pot do samega dna. 

Veš, volk, 
umre se tudi tako, 
da srce preprosto zaledeni, 
ker preveč je ljubilo, 
ker je volčjim očem, 
preblizu dovolilo. 

PADLI ANGEL 

V grozljivem, temnem gozdu, 
je iskala njegov prelepi obris. 
Srhljive sence so ji šepetale pravljico, 
tisto že tisočkrat povedano. 
Šelestenje listja, 
predirljiv sovin skovik. 
Zaman je iskala tisti ljubi obraz. 
V daljavi je slišala posmeh. 
Tam je bila.  
Poguba.  
Strahotno je planila po njej, 
srdito se je oklenila njenega srca. 
S krikom je angel padel na kolena. 
Srhljive sence so pobegnile, 
sovin skovik je zamrl v noči. 
Poguba si je nadela plašč  zmagoslavja, 
le angel je jokal v pravljični noči. 

*

Maja Grdina

O avtorici

Deli z drugimi

kultno

Zeleno, ki te hočem zeleno

sledi nam

facebook

twitter

instagram

Mi pišemo

OLYMPUS DIGITAL CAMERA