Skozi obdobje odraščanja do srednje zrelosti sem se morala razcepiti na tisoče koščkov, se sestaviti sama in s posredno pomočjo, tudi strokovno. Danes me krasi nešteto zlatih linij, razporejenih po spojenih razpokah, tako da sem skoraj vsa zlata. Da sem zlata, mi danes pravijo tudi drugi ljudje. Da, sem kakor zlati vrč, ki je bil nekoč ves v črepinjah. Sem unikatna umetnina, ki je morala iti skozi različna obdobja cenjenja lastne vrednosti, se razsuti na delce, se olepšati z vso lepoto, ki jo premore, ter stati pokončno na najbolj razglednem mestu kot umetnina svojega časa.

…/…/… 

Ko sem bila otrok, sem bila kakor nežen in dragocen cvet, ki je prejemal ljubezen, kar jo je pač ostalo. A žal ta ni bila konstantna in dovolj močna, da bi podpirala mojo željo po rasti v želeno smer. Bila je preveč razpršena in neosredotočena na edinstvenost posameznika. Bila je polna strahov. Včasih je bila posestniška, drugič nadzorovalna ljubezen. Bila je tudi odsotna ljubezen. A vseeno, doživljala sem jih kot edine oblike tega močnega čustva.

Z njo se da lepše živeti, brez nje se životari. Z ljubeznijo, z zlorabo njenega imena, se lahko tudi manipulira. In ko doživljaš vse naštete njene krinke, hrepeniš po njeni čisti pojavni obliki. Kljub občasnim objemom, poljubom in drobnim gestam, ki odsevajo skrb, toplino in naklonjenost, čutiš razdvojenost in globok manko.

…/…/… 

Laži so daleč od brezpogojne ljubezni. Laži so tiste, ki onemogočajo ljubezen samo. Olepševanje realnosti pa onemogoča pot do nje.