Svetilnik ni pristanišče, Klavdija KIA Zbičajnik
Notranje očiščenje
svetlikanje morja
v brezgrešno jutro
odsev
neizrekljivega
vse je čisto blizu
občutku lebdenja
morska sol počasi
prodira v vse pore
sloj za slojem
se briše
star naplasten spomin
se nežno ulega
Jasminov popek
na večer ob sončnem zahodu
ziba v vetru prepletene krošnje
rožnata luna dolgo plava mrtvaka
po neskončnem zaljubljenem nebu
dišeča zlepljena koža – kot da ždi
na sveže potlačeni obsijani travi
le tu in tam sramežljivo kuka čipka
izpod razigranega popka
Rada sem sama
mogoče odidem še dlje
globlje s prsti v marmelado
višje s pogledom čez oblake
in nižje pod rastje v gozdu
bosa – tako mehkobno sama
Prostor obljub
na pamet
znam
vse
začetke
samo tam
je moje morje
še dovolj
globoko
Tisto nekaj
rečna struga
skorajda suha
s šibastimi vejami
upogljiva vrba
vdahne pričakovanje
za vrnitev življenja
so potrebne
prve dežne kaplje
kanček upanja
in tisto nekaj
Nikoli ni čisto navaden dan
poslušal jo je samo z enim ušesom
na drugem ušesu so mu na velikih pecljih
viseli lampijončki hrustavke
po vejah rdečijo češnje
med trenjem kril mežikajo soncu
pod taktirko glavnega dirigenta
enakomerno ponavljajoči se zvoki uspavanke
v rosni travi pojejo murni
pred radovednimi pogledi sosedov
gosto mehko dlako ovijajo okrog debla
in pretegujejo dolge kremplje
veličastni in ponosni so gozdni mački
mesto je od nekdaj izumetničeno
vsak človek se ne zmore vraščati v naravo
včasih lahko le pesnik srka njene prispodobe
vsak preživet dan je čarobna botra mojstrovini
Mostovi
(haiku)
čez suh potok brv
svobodno razmršen ptič
išče svoj odsev
KRC
(aforizem)
Pravica hodi bosa vsepovsod, kjer ji laž sezuje čevlje.
Klavdija KIA Zbičajnik
Več o avtorici si lahko preberete tudi na povezavi Klavdije Kie Zbičajnik ali pa s klikom za fotografijo.