Le pogumno stopi,
ker dan le še nate čaka
in ponosno se zazri
v prehojene poti,
ker konca ni, je le
prehod od tu do tam
in ti si Božje seme
in nikoli nisi sam,
ker nate lučka sveti
tudi če je mrak tema.
Jaz pa pojem,
ker mi srce utripa
v zvenu harf
in lega, lega name
sončev prah,
vsa sem še bleščava
od svita in svetlobe
zvezdnate poti
in prišepnem ti
skrivnost, da le
zategadelj, ker se vrti
v neskončnem taktu
neminljivosti.
Ožamem perilo
in ga osušim
na obronkih zavesti
o tem, kam seže misel,
kam vodi sen,
pobeljeno v soncu
vihra na pobočju
tega, kar sem
in sem vedno bila,
najdena v sebi,
podarjena tebi,
dolg in obljuba
v letu metulja
Ksenija Zmagaj
O avtorici
Njeni zadnji prispevki
Želja, ob prazniku slovenske kulture
08/02/2026
Prilika o cesarju, ki je nag
26/01/2026
Strah, groza, gorje in obup
17/10/2025
Kaj mi je, Ksenija Zmagaj
02/08/2025
Deli z drugimi
Poezija & Proza
Pehtra baba, Klavdija KIA Zbičajnik
06/03/2026
Povodni mož, Klavdija KIA Zbičajnik
01/03/2026
Pesmi, Lidija Polak
24/02/2026
V stanovanje sva se preselila, Lidija Polak
24/02/2026
Uvid, Klavdija KIA Zbičajnik
12/02/2026
