• |

    Igra prestolov, Lilijana Homovec

    Uredništvo

    Igra prestolov  Pošasti niso več plod domišljije, zdaj jih gledamo v prenosih v živo, ko letajo po zraku, lomastijo po tleh in za sabo puščajo vse človeško spremenjeno v brezobličnost.  Igra prestolov v režiji pohlepnežev, psihopatskih scenaristov in nakopičenega kapitala.  Ne pretrese nas večstopetdeset mrtvih deklic. Razstreljenih. Stopetdeset prihodnosti. Izbrisanih. Bile so zgolj napaka. Za lajšanje morebitne slabe vesti, na te slike lepijo pravljice o reševanju naroda…

  • |

    Pentlja, Lilijana Homovec

    Uredništvo

    PENTLJA   Pentlja! Prelepa pisana podoba praznikov prosi prste primi, potegni, poskusi, poglej! Prav. Prsti previdno potegnejo. Presenečenje predrzno poljubi prihodnost.  *** Uredniški zapis Pentlja Lilijane Homovec je igriva in hkrati simbolna pesem o radovednosti, pričakovanju in pogumu za odkrivanje neznanega. Avtorica iz preprostega predmeta – pentlje na darilu – ustvari drobno življenjsko zgodbo. Pentlja ni zgolj okras, temveč povabilo k dejanju: najprej vabi pogled, nato roke…

  • |

    Smreke sanjajo stoje, Lilijana Homovec

    Uredništvo

    SMREKE SANJAJO STOJE   Smreke sanjajo stoje. Stoletje se sokovi spogledujejo s sosedi. Strastno sanjajo samotne sanje. Svilena smola skozi stebla spušča slastni, sočni spev. S sonca srkajo svobodo. Skalam senčijo spomin.  Smreke sanjajo stoje. Sanjajo samotne sanje! *** Kratko uredniško mnenje V pesmi Smreke sanjajo stoje Lilijana Homovec prepleta podobo smrek z nežno personifikacijo narave. Drevesa niso zgolj del pokrajine, temveč postanejo bitja,…

  • |

    Tebi, Vanja Čibej

    Uredništvo

    Tebi Rada bi ti napisala pesem.  Prekrila bi jo s svojimi poljubi.  Dahnila bi vanjo poletni dih noči.  Videla, kako tvoje besede  vznikajo z jutranjo zarjo  in božajo ljudi,  kakor ptice visoko nad nebom.   Obožujem najine pogovore in  žar tvojih oči med njimi,  dolge premolke, besede,  da sedejo, najdejo čas  razumevanja,   da zapolnijo vrzeli  nedokončanih misli,  dvomov in tihih notranjih bojev.   Včasih se zdi,  da med nama ne…

  • |

    Oko na strehi, Klavdija KIA Zbičajnik

    Uredništvo

    OKO NA STREHI (HAIKU PENTLJA)  na sredi mesta na stičišču streh – neba prazne ulice  prazne ulice vodnjak požira sanje škrlatni spomin  škrlatni spomin še skala omejuje prepad med nami  prepad med nami lestve pod neznanimi svetovi so kot krč  svetovi so kot krč skozi membrano pušča v tišini niha  v tišini niha ženski akt nad mizo sla na sredi mesta  *** O avtorici Klavdija KIA Zbičajnik…

  • |

    Nirvana, Klavdija KIA Zbičajnik

    Uredništvo

    NIRVANA pod soncem tla postanejo vroča  okoli srčastih listov lipediši po medu  medene besedepreroškega duhatlijo za tretjisoncu najbližjiplanet osončja  neresnica stopicljapod mesečevo svetlobo  neprevidne besedezgrešijo pravo pot  zloraba notranjegaodrskega dogajanjadaje predstavinapačen žgoč vtis  med soncem in lunomed plimo in osekomed burjo in nirvano  le s premišljevanjemse doseže uravnovešenost  *** O avtorici Klavdija KIA Zbičajnik *** Pesem…

  • |

    Tistikrat Tisnikar, danes Tisnikar, Klavdija KIA Zbičajnik

    Uredništvo

    TISTIKRAT TISNIKAR, DANES TISNIKAR (HAIBUN)     Kaplje so bile. Krvi. Iztekajočega življenja. In pod tisto hladno mizo, malo sicer vstran, so bila v podu še ena, skrita vrata. Ko si odstranil debelo preprogo, so v temi pozabe in v formalinu bolečine spali veliki kozarci. V njih ni bilo vloženih spominov, le vloženi ostanki nečesa,…

  • |

    Kastanjete, Klavdija KIA Zbičajnik

    Uredništvo

    KASTANJETE   v obliki školjke dva  španski ritem omamlja  andaluzijski vetrc poplesuje do konice jezika  preseneti ima pekoč okus  plesni čevelj se nekje zatakne  nihče ne vidi kako popadajo kas kas kastanjete a *** O avtorici Klavdija KIA Zbičajnik *** Pesem Kastanjete je zgrajena na ritmu, zvoku in občutku gibanja. Kratki, odsekani verzi posnemajo udarce kastanjet in ustvarjajo skoraj plesno dinamiko, v kateri se…

  • |

    Magnolija, Klavdija KIA Zbičajnik

    Uredništvo

    MAGNOLIJA  redke snežinke so se stopile na koži  pod že razcvetelimi cvetovi magnolije se je menjavala pomlad z zimo  v tišini se je slišalo bitje neenakomernega utripa ponorelega srca pretrgal ga je korak  potegnil jo je tesno k sebi med debele veje in pokril s poljubi  stranski poganjki so se navijali na dolge lase  v vijoličnem oblaku sta plesala do jutra  *** O avtorici Klavdija KIA…

  • |

    Grad prividov, Klavdija KIA Zbičajnik

    Uredništvo

    GRAD PRIVIDOV (HAIBUN)   bledikav obraz ujet med kristalne rešetke obzidja jutra dlakavi pritlični listi nosijo rumeno pego in nežne liste ona ne ve – kako drugačna je roka – ki ljubi od tiste – ki ne trdo čelo se uklanja prosto po nepristnosti – tako je pač na zunaj videti narejenost okostja ležijo raztrošena tam – kjer ne bi…