I. 
Kaj šumiš deroča Soča, 
preko vseh reči, 
preko vseh ljudi, 
preko vse krvi. 

Morda kamne zbiraš, 
se z njimi obtežiš in prizemljiš 
v struge, kjer za sabo 
puščaš znamenja, sledi. 

V lahnem hodu, 
skozi vse prehode, 
stopaš kakor deva, 
se v mah tega, kar bo, odevaš. 

II. 

Kaj prepevaš, mavrica 
turkiza in opala, 
ko odsvitaš barvo 
skrivnostnega slikarja. 

Mar si sonca ogledalo, 
mar si mati trave, 
ali si modrost neba, 
ali le spomin sveta. 

V tebi potopljena so semena, 
vseh usod ljudi, 
ki so se ob tebi rojevali, 
minevali, bili. 

III.

Položim ti 
lice na gladino, 
te poljubim v globočino 
in počešem kakor violino. 

V tebi se blešče obrazi, 
z vseh obrežij mimobežnih, 
ki se vate stekajo kot ljubkovanje, 
minulo, prihodnje in sedanje. 

Poveš mi zgodbo, 
zapisano s krvjo, 
v brzice kot vihar, 
ki je življenje razdejal. 

IV. 

Jaz ti pravim, 
zdaj je vse drugačen čas, 
zdaj ti veter, kakor ljubi, 
hodi v vas. 

Zdaj je voda hrana 
duši vseh in slehernega 
kot navdih lepoti, 
ki nam jo poklanja Bog. 

Poglej me Soča v oči 
in povej, 
kaj, kako se tebi zdi, 
ko ti pesem pojem. 

V. 

Ko iz tvoje duše 
verze snujem, 
mila, draga, mi povej, 
si deklica, dekle, si žena. 

Mi, otroci reke 
iz oblakov mesimo piškote, 
jih polagamo v voda 
naročje ter pošiljamo v dalje. 

Zvočna in pretočna, 
vsa mogočna, širiš krilo, 
z njim oblivaš, 
gladiš vse robove.