Nese me, nese
v neskončje čudes,
sneg se poslavlja
in kmalu bo breg
poln marjetk
in jaz bom v belem
šla brezo objet
in v sebi bom nesla
pehar za smeh,
da vanj jo ovijem,
se z listjem pokrijem,
se v korenine prelijem
in se zemlje napijem.
Poglej me v oči,
če si to ti,
ker v pogledu
je dom za srce
in vse, kar je več,
je postalo odveč,
ker duše zrcalo
ne bo nikoli lagalo
in ko pogleda ne bo,
bo postalo temno.
Skrivnost je, kako izreči,
kar že vsi vedo,
kako radostno zapeti
preko vseh robov,
od tu do tam,
kjer je vsakdo
v sebi sam
in kako ljubezen
razdeliti vsem tako,
da bo sleherniku prav.
Ksenija Zmagaj
Deli z drugimi
Poezija & Proza
Naj dežuje, Lilijana Homovec
23/08/2026
Jaz in čas: črke enostavne, Vanja Čibej
01/08/2026
P kot Pika, Klavdija KIA Zbičajnik
09/07/2026
Hrib ima oči, Lilijana Homovec
06/07/2026

