(Ljubljana, maj 1918)

Z nosom se je skoraj dotikal stekla, tako ga je pritegnila zgodnjejutranja živahnost železniške postaje. Ljudje so vrveli sem in tja, odhajali so in prihajali in nosili na ramenih, pod pazduho ali v rokah najrazličnejše stvari. Potiskali so vozičke ali vlekli za roko uporniške otroke, ki so jih zbudili prezgodaj in so zato sitnarili.

Filip je prispel v Ljubljano, nepoznano mesto, a vseeno njegovo mesto. Drugače kot Budimpešta, pa čeprav bo spet zaprt in nepremičen. Vsaj dokler mu ne dajo proteze in ga ne naučijo hoditi z njo. Zdaj je na postelji v sanitetnem vagonu čakal, da ga pridejo iskat in prepeljejo v Invalidsko šolo. V njem je utripala nestrpnost in hkrati strah pred neznanim. Trudil se je sedeti, a to še ni bilo pravo sedenje. Postavil se je pokonci z berglami, a hoditi – to ne bo lahko. Počutil se je kot otrok, ki se začenja kobacati in njegov pogled na svet dobiva drugačen zorni kot.

Včasih je ljudi gledal od zgoraj, bil je visok. S postelje se zdaj vedno ozira navzgor. Naj tako tudi ostane? Ne. Če le obstaja kakšna možnost. Človeka vredno življenje. Pobirati se je težje kot pasti.

Potem je zagledal vozilo z velikim rdečim križem ob strani platnene strehe. Vozilo je bilo majhno, z odprtimi stranicami. Spredaj je v temni uniformi sedel voznik z rdečim križem na rokavu. Prišli so ponj. Filipa so na nosilih odnesli z vlaka in ga naložili v zadnji del vozila, ki je bil komaj dovolj velik za dve nosili. Iz drugega vagona so prinesli še nekoga. Bil je brez noge in brez roke in, ko se je dovolj približal, je opazil, da mu manjka tudi eno oko. Vprašal ga je po imenu, a se je ta obrnil stran od njega in molčal. Vožnja je bila kratka, toda molk, ki je ležal med njima, je bil gost, težak in moreč.

Ustavili so se pred sivo dvonadstropno stavbo z velikimi okni in težkimi dvokrilnimi hrastovimi vrati. Filip je pomislil, da jih še dolgo ne bo mogel sam odpreti. Potem se je vse odvijalo zelo hitro, a ga je vseeno presenetil čisto poseben zvok cele hiše, ki je neprestano škripala, šumela, šuštela, tapkala in oddajala še druge nepoznane zvoke. Po širokem hodniku so ga pripeljali do zadnjih vrat. Bolničar je potrkal in zaslišal se je odločen: »Ja, kar naprej!«

Ko so se vrata odprla, so počasi razkrila veliko svetlo sobo s šestimi posteljami. Na treh so ležali moški približno njegovih let. Eden je imel ostanek roke ovit v povoje, drugemu se je noga končala malo pod kolenom, tretji je imel prazno hlačnico, ki je bila skrbno pripeta z varnostno zaponko na boku.

»Dobrodošel med nami, Filip,« je rekla ženska v belem predpasniku, ki je stala ob oknu. »Tukaj bo nekaj časa tvoj dom, da se boš navadil hoditi z novo nogo,« je rekla in opazovala izraz na Filipovem obrazu.

Prikimal je. Vsi so se obrnili k njemu. Njihovi pogledi so molčali, morda se je v njih samo slutilo vprašanje, ali ve, kakšna pot ga čaka od tu naprej. Doslej so prehodili podobno. Vsi so vedeli, kaj je vojna.

»Nov?« je vprašal tisti brez noge.

Filip je prikimal.

»Jaz sem Jože. Iz Škofje Loke. Dobil sem leseno nogo pred dvema tednoma. Ni lahka, ampak gre. Počasi gre.«

Filip je opazil protezo, ki je stala ob njegovi postelji. Lesena. Težka. Z usnjenimi pasovi. Brez kolena. Kot kos pohištva, ki ga je nekdo pozabil dokončati.

»Tudi ti jo boš dobil,« je rekel Jože. Pogled je počival na Filipovem ostanku noge. »Najprej pa vaja. Vaja, vaja, vaja. Vsak dan. Tudi ko boli. Še posebej takrat.«

Filip je sedel na vozičku, s katerim so ga pripeljali. Štrcelj ga je zbadal. Kot bi se v njem oglašali živci, ki so iskali nogo, ki je ni več. Kot bi se prsti, ki so ostali tam, hoteli premakniti.

V sobo je prišel mojster, star, suh, z rokami, ki so bile polne žuljev. Roke človeka, ki je delal z lesom vse življenje.

»Vi ste Filip,« se je obrnil k njemu. »Danes začnemo z vajami. Jutri vas izmerim za protezo. Ne bo lahka. Ampak bo vaša. In z njo boste lahko hodili.«

Filip je samo sledil vsemu dogajanju okoli sebe in se odzival po najboljših močeh. Vse je teklo tako hitro.

»Poskusiva,« je rekel mojster. »Najprej sedenje. Potem vstajanje. Potem korak. Samo en korak. Nič več.«

Filip je vdihnil. Vse njegove misli, celo telo se je zbralo za en sam premik. Dvigniti se in stati pokonci. Oprijel se je bergel, ki mu jih je podal mojster. Mišice so se napele in začutil je, da ga boli noga, ki je ni. Prsti, ki jih ni, so se hoteli oprijeti tal. Koleno, ki ga ni, se je hotelo pregibati.

In potem je Filip stal. Pokonci. Tresoč. Negotov. A pokonci.

»Dobro,« je rekel mojster. »Zelo dobro. To je začetek.«

Filip se je bal odvrniti pogled od sebe, se zazreti skozi okno. Vseeno je počasi odlepil pogled od svojega edinega stopala, se ozrl čez sobo in proti izvoru svetlobe.

Kot da se je vrnil iz neznanega. Kot da je spet postal Filip.