(Uvod pesnitve OBREŽJE ZA OBREDJE iz pesniške zbirke Vesoljščice iz leta 2010) I. Kaj šumiš, deroča Soča, preko vseh reči, preko vseh ljudi, preko vse krvi. Morda kamne zbiraš, se z njimi obtežiš in prizemljiš v struge, kjer za sabo puščaš znamenja, sledi. V lahnem hodu skozi vse prehode stopaš kakor deva, se v mah tega kar bo, odevaš. II. Kaj prepevaš, mavrica turkiza in opala, ko odsvitaš barvo skrivnostnega slikarja. Mar si sonca…
(odlomek iz pesnitve pesniške zbirke Vesoljščice iz leta 2011) VESOLJŠČICE Tako, moj ljubi, moj edini, vse se steka v krogotok in najlepša pesem je kot žarek, ki razžari sleherno temo. Glej, tako utripaš v meni, prej, sedaj, na veke čutim, da sem tvoja izven časa, da sva ti in jaz neskončna pot … Preko zvezd, osončij in vsemirja kakor reka teče mlečna cesta, v odtisih neminljivosti…
Zadnji krog Koga ljubiš najbolj, skrivnostni človek, povej? Očeta, mater, sestro, brata? Nimam očeta in matere, ne sestre, ne brata. Prijatelje? Izustil si besedo, ki mi je njen pomen ostal do danes neznan. Domovino? Ne vem, na kateri strani leži. Lepoto? Rad bi jo ljubil, ko bi bila božanska in nesmrtna. Zlato? Sovražim ga, kakor ti boga sovražiš. Ej, kaj pa torej ljubiš, čudni tujec? Ljubim oblake ……
(odlomek iz pesnitve pesniške zbirke Vesoljščice iz leta 2011) VESOLJŠČICE Čez mnogo let, ko dež zaceli rane in je sonce tisto, ki posrka solze s trav, iz raspok in špranj že davno posejanih vzklije klasje nekoč obljubljenih spoznanj. Veter veje čez obzidje srca in duha, v dlani je skodelica in v njej smehljaj, kaplje, ki se točijo v čas, trkljajo misli, dan je…
Pesmi v prozi Pesmi v prozi, ta (pre)redka oblika, v kateri se izpoveduje slovenska lirika, svet, sestavljen iz drobcev, iz ostrih okruškov, iz spominskih črepinj, globoke raze pogledov v besedah, stavkih, zapisi, ki pripovedujejo zgodbe, nikdar končane, kdo ve kje začete, vse to je rdeča nit Frančičeve nove zbirke Ne povej nikomur. Ko nas pesnik…
PESMI Kam, skozi trnje in rože obcestne, me nese življenje, skozi jasne in čiste dalje nebesne; Kje naj postanem, lačne nahranim in potlej spet dvignem krila v letu preko širne modrine, da v sebi najdem dom in počitek ter rane povijem s škrlatnim luninim sijem. zdaj, utrujena od cest, ki so bile moj dom, z rokami preko dojk se vase skrijem pred vsemi in vsem, kar me rani in boli, da z mehkobo mleka podojim otroka, ki v meni milo,…
(odlomek Obrežje za obredje iz Vesoljščic, tretje pesnitve iz leta 2011) OBREŽJE ZA OBREDJE I. Kaj šumiš deroča Soča, preko vseh reči, preko vseh ljudi, preko vse krvi. Morda kamne zbiraš, se z njimi obtežiš in prizemljiš v struge, kjer za sabo puščaš znamenja, sledi. V lahnem hodu, skozi vse prehode, stopaš kakor deva, se v mah tega, kar bo, odevaš. II. Kaj prepevaš, mavrica turkiza…
(odlomek iz pesnitve KROG iz Vesoljščic, četrte pesniške zbirke iz leta 2011) KROG X. Ni te, ko se oprijema vej srobot, ni te da bi skupaj brodila na drugi breg, ni te, ko se z nočjo spreminjam v zvezdni prah, si kot senca in odsev, si moj drugi pol. Šepetam s šepetom vrb in s šelestenjem brez, po jagodičevju…
(odlomek iz pesnitve KROG iz Vesoljščic, četrte pesniške zbirke iz leta 2011) KROG VII. Le kje je prag iskanja z zemljo poravnan, tesen v soteski dovolj prostorna za oba, kdo za bregom v luno gleda z mojimi očmi, kdo je tu in tam in koga ni nikjer drugje. Dlan v dlan se s prsti veže, s tenkimi vrvmi, na…
Čarovniška pokrajina nikoli ne spi, trsi kot vojaki čuvajo ciprese, ki prebadajo modrino neba, starodavne oljke, grčate in mogočne sanjajo stoletne sanje, v dolini stare solinarske hiše brez streh ob jutrih plavajo na čipkah valov, posadiš drevo, poljubiš otroka, ki ti je zaspal v naročju; srce ta osamljeni lovec pa počiva. Gnezdišča pod zavihki karminastih…
Prizadevamo si za učinkovite misli, izrazit stil, edinstven pogled.
mnenja, leposlovje, blogi, dnevniki, intervjuji, misli, reportaže, fotografije, slike, potopisi, portreti
Mail: drustvovnl@gmail.com
Facebook: Spletni Čas
Vaše naročilo je bilo uspešno poslano.
