ČE PREBEREŠ ME DO KONCA, ČAKAJO TE NOVA VRATA.

Pravljica o vodnarju

  Nekoč je živel vodnar, ki je vsak dan z glinenim vrčem iz vodnjaka zajemal bistro studenčnico in z njo zalival svoj rožni vrt prepoln čudovitih cvetlic. Živel je v skromni hiški tik ob robu gozda, kjer se je livada dotikala mogočnih dreves, ki so se dvigala proti nebu. Živel je mirno in srečno, zadovoljen s svojim življenjem in mirno ter spokojno so tekli njegovi dnevi in leta. A zgodilo se je, da se je v njegove sanje tiho, neslišno kot po prstih prikradlo hrepenenje, želja, velika kot Svet. Sanjal je, da bi svojo srečo, svoj vrt in rože v njem lahko delil še s kom, ki bi njegovo srce napolnil z ljubeznijo. 
    Nekega dne je sedel na pragu svoje hiške, ko je zagledal, kako mu po potki ob robu gozda, naproti prihaja mlado, brhko dekle. Njen korak je bil lahak in radosten. Z neba je nanjo svetlo sonce in ji zlatilo obraz, ta je žarel skrivnostno ter tako zelo lepo in ljubo, da je vodnarju zadrhtelo srce. Deklica se mu je približala, vodnar je vstal, ji stopil naproti in vprašal dekle, ki je bilo lepo in milo kot najlepša roža v njegovem rožnem vrtu. 
   “Kaj in koga iščeš prelepo dekle, povej mi, kam te vodi lahkoten korak?” 
Dekle je odgovorilo : “Še sama nisem ne vedela, ne znala, kam me žene misel, kam me vodi srce. Sedaj vem, da sem vse življenje iskala tebe, vodnar, ki z glinenim vrčem zalivaš svoje rože, da se kot zaklad krasotijo in dišijo tako omamno, da se še sonce na nebu smehlja tvoji sreči.” Vodnar je stopil k dekletu, ji pogledal globoko v sinje oči in šepnil: “O, deklica, če je tako, bodi ti moja najlepša roža, kar jih je kdaj videl svet.” Dekle je odgovorilo: ” Ljubi, dragi vodnar, daj mi piti bistre studenčnice iz svojega glinenega vrča in tvoja bom do konca dni.”
  Tako je vodnar dal piti deklici, tedaj in vsak sleherni dan, iz vrča s katerim je zalival svoj rožni vrt. Deklica je kot roža, najlepša roža, cvetela in dehtela od silne ljubezni, s katero sta bila za vselej povezana drug z drugim ter nikoli več ni bila žejna ne vode ne ljubezni. Vodnarjev vrč je bil vedno zvrhano poln studenčnice, sreče in neskončne ljubezni za vse večne čase. 

Ksenija Zmagaj 

O avtorici

Hiša tisočerih vrat

Še več pravljic v naši hiši …

Deli z drugimi
Živio
Midva sva FRIDA in FRIDO.
Živio
Sva navihana kot ti.
Živio
Najin materni jezik je slovenščina.
Živio
Slovenščina uporablja dvojino, zato sva dva.
Previous slide
Next slide