Nekoč je živela deklica po imenu Maša. Bila je majhna, drobna in krhka kot travnata bilka. Živela je na robu jase sredi majhnega travnika rož, regratovih lučk, spominčic in osata. Veter ji je kuštral lase, sonce jo je božalo in dežek ji je umival lička. Najraje je doma slonela na okenski polici ter skozi okno zrla v širni Svet. Razmišljala je, kam gredo misli, ki jih misli. Kam in komu naproti tečejo, kje in kdo, ki bi jih zmogel ujeti v mrežo za lovljenje metuljev in jih tako zadržati v zraku, v življenju, jih slišati, razumeti, jih varovati kot punčico njenega očesa. Razmišljala je o tem, da zagotovo je nekje nekdo, ki vse ve in sliši in razume. Sama pri sebi je pomislila na Sonce, h kateremu je dvignila pogled, medtem, ko je mežikala vanj. Gotovo je to dom za vse misli Sveta in k njemu hitijo, k njemu bežijo kot regratove lučke v vetru, ki nato vedno nekam sedejo in tam ostanejo. Misel na to, da so tam skrite in na varnem za vedno, jo je pomirjala in radostila tako zelo, da je svoje misli pošiljala visoko v nebo z dna svoje duše in srca. Verjela je, da je Sonce njen varuh, zavetnik in zaveznik, njeno vse. Verjela je, da ko je žalostna in nesrečna, ko ji je najbolj hudo in težko, Sonce že kako tako sije in sveti nanjo, da prežene vse hudo in vse kar boli. Mislila si je, da Sonce, njegova toplota boža njeno srce. Je tam daleč za to, da jo varuje, greje, tolaži in  boža, se z njo veseli, ko je srečna. Njemu pošilja svoje poljube, obljube, zahvale zato, ker je, ker jo ima rad, ker ji daje moč, upanje, voljo, vse dobro in lepo.