Pod severnim sijem, v osrčju zasneženega gozda, so se drobne miške zbrale ob ledeni palači. Bila je posebna noč – noč, ko se je odprla Kristalna votlina, skrivnostno zatočišče, ki ga je pokrivala srebrna snežna zvezda.

Miška Lili, ki je nosila vijolični šal, je držala majhno svetilko. “Legende pravijo, da se v votlini skriva ključ do večne svetlobe,” je zašepetala svojim prijateljem. Njene oči so svetile v temi, ko je stopila bliže vhodu, kjer so se ledni kristali svetlikali kot diamanti.

“Pa je to res? Ali le še ena izmed zgodb naših babic?” je vprašal mladi mišek Timi, ki je stal ob njej in opazoval odsev severnega sija na ledu.

“Edini način, da izvemo, je, da stopimo noter,” je rekel pogumni mišek Bine, ki je nosil zelen šal. Počasi so miške ena za drugo vstopile v votlino, kjer je svetloba snežink plesala na stenah.

Ko so prišle do srca votline, so tam našle ledeno zvezdo, ki je žarela z nebeško svetlobo. Zvezda je zašepetala: “Tisti, ki delite svetlobo in toplino s svojimi srci, boste našli pravo čarovnijo življenja.”

Miške so se spogledale, potem pa se nasmehnile. Plesale so v krogu okoli zvezde, njihova svetloba pa je segla vse do neba, kjer je skupaj z auroro oblikovala čarobne vzorce. Tako je v tisto noč tišina gozdov odmevala s pesmijo majhnih, a pogumnih src, ki so prinesla svetlobo v zimski svet.