Ta stran je namenjena tistim, ki radi pišete pesmi in tistim, ki jih berete. Vabimo pesnike in pesnice, da nam pošljete svoje pesmi. Z veseljem jih bomo objavili.
Uredništvo
Zlogi (eksperimentalna verzija za odrasle) Za-čas-no me za-že-ne, da bi se z-igra-la z zlogi. Za-pri-mer: za-pri zvrata, da ne za-cvi-li-jo zi-gu-mi-gu. Za-tik-pred-zon-zem te za-bsurdne za-go-net-ke.
dajo mi rožo in rečejo zate. skozi sonce dežujejo in pojejo kot trava. tista vsemogoča in vseh barv. ne zelena. samo ne zelena. zunaj je ena stopinja, jaz pa se razgalim. ni
B B je biti, bivati, brsteti, je brezdanje, brezčasno božati sebe navznoter in druge navzven z besedo bleščečo, belo in čisto kot sneg B je po božje ljubiti vse, kar
Bla, bla, bla Tris B me spremlja že vse življenje. Kot bi bila moja najljubša številka. Pa ni. Če nimaš česa povedati, kar že nisi
K K je kruh, ki me nahrani, je korak svetlobi naproti, je življenja kolo, ki se nikdar ne ustavi. K sta kralj in kraljica, ki objeta zaspita, k je koprnenje, ki ve kako,
NJEN MAJ Prišel je končno njen mesec, zasanjani mesec maj. Z njim pa eksplozija v vrtincu. Kot vojaki v prvi bojni vrsti, tople nevihte z bobnenjem, sovini skoviki, ki trgajo
Pesem o V V je videnje in vedenje, V si ti V meni Vedno V Vsem in VsepoVsod. V je Vest, ki trka name kakor Večen Vprašaj, Vprašanje kod in kam, kako in
Zgodba Ž Kaj je nasprotje od žalosti? sprašujem vnuka, ki odgovori: Jeza. Jeza? Kaj pa je najprej? Jeza ali žalost? Jeza. Zadnji je Ž! pesem
Pobarvam dehtečo svetlobo v naročju, čevlje sezujem in ležem v krošnjo, nagibam se v vejah nebesnih čudi, v posodo dlani si natočim strdi. Vsadim se v lonček cvetlični, da kakor roža gledam na svet in vse, kar me ljubi,
Včasih me ima, da bi, kljub svoji samokontroli – ki me stane vsakič novo odvisnost – zabrisala kozarec v steno – tako neumno nemočna se počutim v tem K-svetu. Samo
slišala sem jo ko je zrastel njen dan znova in znova kot da se včerajšnji ni končal enake barve in vonja isti zidovi so se pretakali skozi
PRODANI Sem misel, sem čas,sem svileni šal za čas,za čas, ki nam kaže obraz. Od kruha do upapocestna slepota močiponuja kelihe strupa,se valja v obilju sramu,ko ceneno
Ko se besede prepletejo v tkivo občutkov, nastane pesem. In ko pesem zadrhti v svoji polnosti, nastane zbirka – prostor, kjer se duša dotika sveta.
(Iz pesniške zbirke Na vsakem listu strup iz leta 2016) Tiste dni Tiste dnisva izmaknila zvezde nočem,odpela lunoin s seboj vzela sonce. Ko sva sveže
Somrak bogov Ko noč raztrga zvezdni svod,in padli bogovi v prah tonejo,se veter zgodb razsuje v hlad,njihova imena v temo zbledijo. Iz zlatih dvorov ostane
saj me ne mika v temo in samoto ob tej uri ko ob cestah na vzglavnikih ležijo hiše ležijo drevesa ležijo smetnjaki ležijo otroška igriščaše zvezde ležijo na robu pernatega neba in čisto na koncu kjer ni več
V času, ko svet vsak dan postavlja nova vprašanja o pravičnosti, sočutju in razdeljenosti, nam poezija ponuja ogledalo – priložnost, da uzremo resničnost skozi oči
Ljubezen Telo je posoda duše,razuma in srca,za mišljenje, za čutenje,bivanje, življenje. Vsi smo kaleče seme sanj,vzhajano testo razuma,večna bit ljubeznisebi, tebi, njim. Iz te smo
Približujemo se vesolju v sebi. Blizu smo naši neskončnosti znotraj vsega kar smo. Nismo le tukaj in zdaj, smo vedno in vsepovsod, tako prej kot potem in
Leta 2002 je Ksenija Zmagaj z zbirko “Vdolbinice” prvič odprla vrata v svoj pesniški svet. Ta svet je poln nežnosti, globokih razmislekov in drobnih utrinkov,
Morala bi napisati vsaj še eno pesem, ali pa bi morala skočiti v jezero, mu s sunkovitimi zamahi skodrati trdo gladino, nato pa si spočiti na ramenih vode
Tudi v tvoje dlani še kdaj pade moj dež. Iz mojih oči. Ali pa je iz mnoštva mojih oblakov? Davno je že, kar sem jih
Ko mesto ugaša luči, se ljudje razsujejo po ulicah kot jabolka iz košar, da pregnetejo pločnike v hitenje. Nihče ne stoji, nihče ne sedi, vsi tečejo
MAŠKARADA Ali si upaš? Ljubiti njo? Divjakinjo v noči? Upaš ljubiti njene zmešnjave, ogenj v njenih temnih očeh, izlite solze v dolgih nočeh? Kje si zdaj, junak? Žerjavica je razbeljena, poglej, zunaj sneži! Ledeni
(Uvod v pesmi iz pesniške zbirke Vijolična pomlad, 2024 -) Vijolična pomlad Danes so moje oči vijolične barve, kot nežni cvetovi vijolic srečno strmijo v svet, v njih se zrcali moja in
(Uvod pesnitve OBREŽJE ZA OBREDJE iz pesniške zbirke Vesoljščice iz leta 2010) I. Kaj šumiš, deroča Soča, preko vseh reči, preko vseh ljudi, preko vse krvi. Morda kamne zbiraš, se z njimi
(odlomek iz pesnitve pesniške zbirke Vesoljščice iz leta 2011) VESOLJŠČICE Tako, moj ljubi, moj edini, vse se steka v krogotok in najlepša pesem je kot žarek, ki razžari sleherno
Zadnji krog Koga ljubiš najbolj, skrivnostni človek, povej? Očeta, mater, sestro, brata? Nimam očeta in matere, ne sestre, ne brata. Prijatelje? Izustil si besedo, ki mi je njen pomen ostal
(odlomek iz pesnitve pesniške zbirke Vesoljščice iz leta 2011) VESOLJŠČICE Čez mnogo let, ko dež zaceli rane in je sonce tisto, ki posrka solze s trav, iz raspok
Pesmi v prozi Pesmi v prozi, ta (pre)redka oblika, v kateri se izpoveduje slovenska lirika, svet, sestavljen iz drobcev, iz ostrih okruškov, iz spominskih črepinj,
Ste napisali kratko zgodbo in bi si želeli, da jo prebere še kdo? Pošljite nam jo in mi vam jo bomo objavili.
Uredništvo
16.7.2024 Draga moja Emy, ki si danes obupana, nesrečna, sama, strta od gorja in bolečine, od bolesti, od trpljenja, od neizmerne žalosti! Pišem ti pismo, ker
Malo bolj šaljiva zgodba Andrej je takole pripovedoval:”Minilo je skoraj 20 let, kar se je v bližini naše hiše smrtno ponesrečil Krivčev Janez, naš sosed.
Čarovniška pokrajina nikoli ne spi, trsi kot vojaki čuvajo ciprese, ki prebadajo modrino neba, starodavne oljke, grčate in mogočne sanjajo stoletne sanje, v dolini stare
Nekoč nekje so živela bitja v miru in sožitju, navidezno zadovoljna s sabo in s svojim življenjem. A primerilo se je, da se je med
14.1.2021 Živ sem Svobodno diham, vidim, jem, pijem, hodim, razmišljam. Svobodno se odločam. Odločil sem se za dobro. Vse to pomeni, da sem živ. Dobil
Življenje žre življenje: živali rastline, ljudje živali in še sami med seboj. -Gosenica, Ciril Kosmač Naj živi življenje Tabor sredi gozda. Šotori v krogu postavljeni,
Zadnja želja Zagledal je spiralne stopnice, ki so vodile navzdol. Vedno je imel rad skrivnosti, tudi take malo morbidne in strašljive. Hiša je bila razpadajoča, stopnice
Delo, ki bi bilo zame primerno Tudi na fakulteti sem imel predmet iz umetnostne zgodovine in sem se kar rad učil. Žal mi je, da
Snedene obleke Če me že sprašujete, kakšno glasbo najraje poslušam, potem moram seveda priznati, da za sodobne slavne osebe iz sveta zabavne glasbe slišim največkrat
Anekdota o rezanju jajc ali Murijeva sreča zaradi Kitajcev Trenutno je precejšen del sveta nesrečen. Nekateri, ki imamo več sreče, se privajamo na življenje v
Škatla Odpri škatlo. Daj no, odpri škatlo … No daj, odpri že enkrat to prekleto škatlo … Saj ni nič tacga. Prav noben junak ne
Anekdota o rezanju jajc ali Murijeva sreča zaradi Kitajcev Vedno sva bili le jaz in ona. Pravzaprav jaz in njena mama, dokler ni šla slednja
Naša bivša in skupna država Jugoslavija, deklarirano država bratstva in enotnosti, v kateri smo akterji pričujočih zgodbic živeli mladost, gojili svoje sanje in bili prijatelji
Bili so, po vrsti, mesto, bel most in deževen večer. Z ene strani mostu se je približal moški z dežnikom in plaščem. Z druge strani
Napisali ste roman in bi radi objavili odlomek ali več? Pišite nam, da se o vsem dogovorimo.
Uredništvo
DOŽIVETA ni knjiga v klasičnem pomenu. Je bolj kot ne dnevnik, so dnevniški zapisi, ki so nastajali na samem potovanju okoli sveta. V času od
Razgaljena je četrto prozno delo Zarje Trkman in je še v nastajanju. Pravi, da bo to knjiga v knjigi. Veselimo se njene knjige in ji
Oktobrska je drugo prozno delo Izolanke Tine Pegan. Nase je že opozorila z literaturo za odrasle 182 dni (Založba Primus, 2021), te dneve pa je
(odlomek iz romana) Kadar si z žensko, moraš lepo ravnati z njo. Oče sinu na vratih zvečer Sedel sem kakor Buda pod minaretom in čakal,
Koraki v neznano Kdor nima nobenega prijatelja, hodi kot tujec po zemlji. – kitajski pregovor – ODLOČITEV Nahrbtnik si je pripravil prejšnji večer. Napolnil ga
Legenda o Swordrei TRIINTRIDESETO POGLAVJE (ODLOMKI) ČUDOVITA MELODIJA OROŽJA IN VONJ PO KRVI Rei je tisto jutro mirno spala. Meglena odeja, ki je prekrivala speči
Jeseni v mestu pod gradom 4. odlomek CESTA DVEH CESARJEV Ko sem z nekaj kovčki prišel v sicer lepo in urejeno P. – jevo hišo,
Jeseni v mestu pod gradom 3. odlomek VELEBITSKA ULICA Ahmed Šahpas se je rodil leta 1962 v Brčkem in je v Ljubljano po mojem mnenju
Jeseni v mestu pod gradom 2. odlomek LEPI POT Moja mati se je iz Pulja vrnila popolnoma mentalno razkoščičena, vendar še toliko pri močeh, da
Jeseni v mestu pod gradom 1. odlomek Ko gre zares za golo življenje, te nihče ne more več rešiti, če se prej nisi rešil sam.
Napisali ste zbirko pesmi ali kratkih zgodb. Želite, da vaša besedila preberejo naši bralci? Pišite nam, pogovorili se bomo o vsem in izdelali časovnico objav.
Uredništvo
Pobarvam dehtečo svetlobo v naročju, čevlje sezujem in ležem v krošnjo, nagibam se v vejah nebesnih čudi, v posodo dlani si natočim strdi. Vsadim se v lonček cvetlični, da kakor roža gledam na svet in vse, kar me ljubi,
slišala sem jo ko je zrastel njen dan znova in znova kot da se včerajšnji ni končal enake barve in vonja isti zidovi so se pretakali skozi
Ko se besede prepletejo v tkivo občutkov, nastane pesem. In ko pesem zadrhti v svoji polnosti, nastane zbirka – prostor, kjer se duša dotika sveta.
(Iz pesniške zbirke Na vsakem listu strup iz leta 2016) Tiste dni Tiste dnisva izmaknila zvezde nočem,odpela lunoin s seboj vzela sonce. Ko sva sveže
Leta 2002 je Ksenija Zmagaj z zbirko “Vdolbinice” prvič odprla vrata v svoj pesniški svet. Ta svet je poln nežnosti, globokih razmislekov in drobnih utrinkov,
(Uvod v pesmi iz pesniške zbirke Vijolična pomlad, 2024 -) Vijolična pomlad Danes so moje oči vijolične barve, kot nežni cvetovi vijolic srečno strmijo v svet, v njih se zrcali moja in
(Uvod pesnitve OBREŽJE ZA OBREDJE iz pesniške zbirke Vesoljščice iz leta 2010) I. Kaj šumiš, deroča Soča, preko vseh reči, preko vseh ljudi, preko vse krvi. Morda kamne zbiraš, se z njimi
(odlomek iz pesnitve pesniške zbirke Vesoljščice iz leta 2011) VESOLJŠČICE Tako, moj ljubi, moj edini, vse se steka v krogotok in najlepša pesem je kot žarek, ki razžari sleherno
Zadnji krog Koga ljubiš najbolj, skrivnostni človek, povej? Očeta, mater, sestro, brata? Nimam očeta in matere, ne sestre, ne brata. Prijatelje? Izustil si besedo, ki mi je njen pomen ostal
(odlomek iz pesnitve pesniške zbirke Vesoljščice iz leta 2011) VESOLJŠČICE Čez mnogo let, ko dež zaceli rane in je sonce tisto, ki posrka solze s trav, iz raspok
Pesmi v prozi Pesmi v prozi, ta (pre)redka oblika, v kateri se izpoveduje slovenska lirika, svet, sestavljen iz drobcev, iz ostrih okruškov, iz spominskih črepinj,
PESMI Kam, skozi trnje in rože obcestne, me nese življenje, skozi jasne in čiste dalje nebesne; Kje naj postanem, lačne nahranim in potlej spet dvignem krila v letu preko širne modrine, da v sebi najdem dom in počitek ter
(odlomek Obrežje za obredje iz Vesoljščic, tretje pesnitve iz leta 2011) OBREŽJE ZA OBREDJE I. Kaj šumiš deroča Soča, preko vseh reči, preko vseh ljudi, preko vse krvi. Morda
(odlomek iz pesnitve KROG iz Vesoljščic, četrte pesniške zbirke iz leta 2011) KROG X. Ni te, ko se oprijema vej srobot, ni te da bi skupaj
(odlomek iz pesnitve KROG iz Vesoljščic, četrte pesniške zbirke iz leta 2011) KROG VII. Le kje je prag iskanja z zemljo poravnan, tesen v soteski dovolj
Čarovniška pokrajina nikoli ne spi, trsi kot vojaki čuvajo ciprese, ki prebadajo modrino neba, starodavne oljke, grčate in mogočne sanjajo stoletne sanje, v dolini stare
Čarovniška pokrajina nikoli ne spi, trsi kot vojaki čuvajo ciprese, ki prebadajo modrino neba, starodavne oljke, grčate in mogočne sanjajo stoletne sanje, v dolini stare
(odlomek iz pesnitve KROG iz Vesoljščic, četrte pesniške zbirke iz leta 2011) KROG IV. Ko bo sok le to, kar je in kri, kar je zapisano
(odlomek iz pesnitve KROG iz Vesoljščic, četrte pesniške zbirke iz leta 2011) KROG I. Vse bo, kar je že bilo nekoč, zapisano v oblikah sanj vklesanih
Koga ljubiš najbolj, skrivnostni človek, povej? Očeta, mater, sestro, brata? Nimam očeta in matere, ne sestre, ne brata. Prijatelje? Izustil si besedo, ki mi je njen pomen ostal do
Angel Sedela je sredi navideznega templja, s spodvitimi nogami v položaju lotusa in meditirala. Že ure je tako sedela. Na njeno telo je padal ozek trak
Naša bivša in skupna država Jugoslavija, deklarirano država bratstva in enotnosti, v kateri smo akterji pričujočih zgodbic živeli mladost, gojili svoje sanje in bili prijatelji
Prizadevamo si za učinkovite misli, izrazit stil, edinstven pogled.
mnenja, leposlovje, blogi, dnevniki, intervjuji, misli, reportaže, fotografije, slike, potopisi, portreti
Mail: drustvovnl@gmail.com
Facebook: Spletni Čas
Vaše naročilo je bilo uspešno poslano.
