V drugi polovici marca se na strehah po vaseh in mestih pojavi šmarnica. Zadostuje že, da jo na slemenu opazimo v silhueti, kajti brž jo prepoznamo po njeni pokončni drži, priklanjanju in potresavanju z repom. Prehranjuje se na tleh, z nizke preže. Dogajanje na tleh opazuje z najrazličnejših pritiklin in naprav na domačem dvorišču ali v mestnem parku. Ko se v mestnih središčih za hip ustavi promet, lahko prisluhnemo njenemu petju nekje visoko na strehi. V času epidemije njeno petje na praznih ulicah še toliko bolj odzvanja. 

Šmarnica prezimuje v Sredozemlju, predvsem v severni Afriki. Le redke prečijo Saharo, jih je pa pozimi videti tudi v oazah. Kot pozno selivko jo lahko opazujemo še ves november, če le ni prezgodnje zmrzali. 

Šmarnica je bila v srednji Evropi nekdaj predvsem visokogorska gnezdilka. Še danes gnezdi na planinskih pašnikih z mnogoterimi kamnitimi izdanki. Toda v dvajsetem stoletju se je zaradi zaraščanja pašnikov in izjemno povečanega števila zidanih novogradenj naselila tudi v nižinah. Tako nemalokrat najdemo njeno gnezdo v še nedokončanih stavbah, kjer le z veliko sreče izpeljejo zarod, za kar potrebujejo mesec dni. Ampak prilagajanje spremenjenim razmeram je kulturnim slednicam v krvi.