Prvi teden v marcu lahko izpod neba zaslišimo zateglo odmevajoče oglašanje in ko se ozremo navzgor, uzremo jato velikih ptic, s temnim podperutnim perjem in svetlo glavo, ki s počasnim zamahi peruti v klinu prečijo nebo. To so žerjavi, malodane bajeslovna bitja, znana iz mnogih ljudskih izročil, pesmi in pripovedk, upodobljeni na mnogih zgodovinskih slikah in posneti v sodobnih dokumentarnih filmih. Če imamo to srečo, da nameravajo pristati, lahko vidimo, kako z bingljajočimi nogami v zdaj že razpuščeni formaciji krožijo nad močvirnatim travnikom ali z ozimnim žitom posejani njivi, a se tudi premislijo in odletijo drugam, če nismo skriti v obdajajočem gozdu ali v avtu. Njihov legendarni obredni ples lahko opazujemo le na močvirnatih rastiščih severne in vzhodne Evrope. Ko poletijo s počivališča, se v krogih dvigujejo do primerne višine, hkrati pa se vse bolj oddaljujejo v smeri nameravanega nadaljevanja poti. 

Žerjavi se v strnjenih jatah selijo prek morja, torej drugače kot štorklje, ki raztreseno potujejo vzdolž gorskih grebenov. Prezimujejo pretežno v močvirjih Sredozemlja, čeprav so znani tudi podatki o prečenju Sahare. Vzdolž Nila potujejo do morskih obrežij Eritreje in visokih travnatih planot Sudana. Skandinavska populacija se seli prek Gibraltarja, preostala severnoevropska prek Jadrana, vzhodnoevropska prek Bližnjega vzhoda. V zadnjih letih množično ostajajo tudi v Evropi, tako je v minulih zimah več tisoč žerjavov prezimovalo na žitnih poljih ob umetnih jezerih v francoski pokrajini Champagne, kjer s pomočjo evropskih sredstev kmetje ne orjejo njiv pred 25. decembrom (za ozimna žita) oziroma 15. marcem (za jara žita). Žerjavi torej niso vedenja spremenili zaradi podnebnih sprememb, temveč zaradi pticam naklonjene kmetijske politike. 

»Leteči žerjavi,« pripoveduje Fran Erjavec, »bude v nas otožne občutke, opominjajo nas na premeno in minljivost vsega posvetnega. Ko jih jeseni vidimo leteti v dolgi vrsti v neizmerni višavi ali pa samo slišimo njihove hripave glasove, vemo, da se približuje zima, na pomlad pa nam naznanjajo prihod zelenega mladoletja. Starim Slovanom je bil žerjav božanstvu sonca posvečen ptič, ki spomladi oznanja sonce, ko pa zima začne soncu jemati moč, odleti v toplejše kraje.«