V zadnjih dneh februarja in v prvih dneh marca videvamo na mokrotnih travnikih prve pribe. Utrujene od dolge poti iz predelov, kjer so ob ne zamrznjenih vodah prezimovale, sprva negibno počivajo v majhnih jatah, čez čas pa oživijo in se raztreseno prehranjujejo. Vsakič, ko naletijo na kaj užitnega, se jim od vznemirjenja dvigne črna čopka na temenu. Kasneje, ko se pričnejo s širokimi črno belimi perutmi virtuozno spreletavati, šele vidimo, kako očarljive ptice so to, pa tudi na tleh so prelestnih barv, njihovo krovno perje se kovinsko leskeče v zelenih in cimetastih odtenkih. 

Priba prezimuje večidel v zahodni Evropi, pretežno na plitvih morskih obrežjih Atlantika, delno tudi v severozahodni Afriki. Selitvena smer je jeseni tipično zahodna, spomladi pa v nasprotni smeri, tako da so pri nas opazovane vračajoče se pribe namenjene na evropski vzhod. Vendar naj bi ob selitvi veljalo nepisano pravilo, da se pri nas gnezdeče pribe vrnejo pred tistimi, ki nadaljujejo pot na vzhod. Na tej poti jih mnogo pogine, saj jih nemalokrat presenetijo neugodne vremenske razmere kot so snežni meteži ali nenadna nočna ohladitev, ko se zbudijo z nogami ukleščenimi v led. 

Čeprav pripada veliki družini deževnikov, je priba od vseh sorodnih ptic še najmanj vezana na vodo. To dokazuje pogosto gnezdenje na prostranih travnikih in celo na njivah, daleč stran od voda, kar jo uvršča med tako imenovane kulturne slednike. Na obsežnih krompirjevih njivah gnezdi na grebenih vzdolž razorov, tako da je gnezdo z jajci varno tudi med kmetijskimi opravili. Med selitvijo jo videvamo tudi ob avtocestnih odcepih, torej tudi na majhnih travnatih površinah, še posebno, če se tam pase živina. Staro slovensko ime za pribo je vivek, ni pa edino.