Zgodnja vrnitev poljskega škrjanca je povezana tako z njegovim bližnjim prezimovanjem v južni in zahodni Evropi kot z njegovim življenjskim okoljem v gnezditvenem obdobju. V času njegove marčevske vrnitve trava komajda pričenja zeleneti, v njej je še veliko suhih slamnato obarvanih bilk in prav takšno , peščeno rjavo je škrjančevo krovno perje. Raztreseno prehranjujoča se jata je med selitvenim premorom malodane nevidna, tako jeseni na zapleveljeni, še ne preorani njivi kot spomladi na še ne ozeleneli ledini. Ko se dvigne, smo presenečeni, koliko ptic je bilo na paši. Kadar škrjanca preseneti pozni sneg, se beraškemu gnoju ogne na prekope, kopne krtine in škrlje, da ostane karseda neopazen. 

Po desetletjih intenzivnega poljedelstva je škrjanec malodane izginil z naših polj. Z osiromašenjem kulturne pestrosti, združevanjem njiv in travnikov v monokulturno stepo, so s polj izginile tudi ozare, kjer je pretežno gnezdil, svoje pa je opravilo tudi kemično zatiranje žuželk. Vsakoletne več milijonske izgube v preteklih stoletjih, ko so škrjanca ob selitvi povsod v Evropi lovili, njegove populacije niso prizadele, sodobno kmetijstvo pa jo je prepolovilo. Pri nas je kolikor toliko pogost le še na kraških planjavah, kamor opustošenje ne seže, četudi se v preteklih desetletjih zastala paša že vrača. Le tu še med skopo travno rušo najde dovolj prostora tako za iskanje hrane kot za varno gnezdenje. 

Ostala pa je bogata zapuščina ljudske domišljije. Fran Erjavec pravi, da škrjanec »drobi svojo nedolžno, rekel bi, pobožno pesem.« A kako naj si potem razlagamo kar pogost ljudski refren za škrjančevo petje med žvrgolečim vzpenjanjem pod nebo: » Boga bom ubil, boga bom ubil.«? Če je to zavist, potem je bila, kot je zdaj videti, uslišana. Kjer ni vere v naravo, tudi škrjanca in njegove pesmi ni.