Med prvimi povratnicami iz prezimovanja se k potokom in rekam vrnejo sive pastirice. Tiste, ki Evropo jeseni zapustijo prek Gibraltarja in Apeninskega polotoka prezimujejo pretežno v magrebski Afriki, nekatere celo prečkajo Saharo in zimo preživijo v podsaharskem predelu celine, tako so znane celo najdbe iz ekvatorialne Afrike. Tiste, ki se selijo prek Bližnjega vzhoda pa ob Nilu prodrejo tudi v Vzhodno Afriko. V gorovjih Magreba in Vzhodne Afrike prezimuje ob tamkajšnjih potokih. Posamezni osebki pozimi ostajajo tudi v Evropi, kar zadnje čase pripisujemo podnebnim spremembam, čeprav so taki primeri znani že dolgo časa. Prve povratnice se pojavijo na naših vodah že februarja. 

Najzgodnejšo vrnitev med našimi selivkami smemo sivi pastirici pripisati predvsem zgodnjemu preobraževalnemu ciklusu vrbnic, krilatih žuželk, ki so februarja in marca poglavitna hrana teh ptic. Pobirajo jih po obrežjih, balvanih in vejevju, velikokrat lahko tudi vidimo, kako jih spretno lovijo v zraku, saj so te žuželke slabe latalke. Ko pa kasneje lebde lovijo roječe muhe enodnevnice, je videti kot bi se igraje udeleževale njihovih obrednih plesov. Najljubši so jim predeli rek in potokov s hitro tekočo vodo, z mnogoterimi brzicami, pretržji in slapičji, kjer v strugi ne manjka balvanov in miniaturnih prodišč. 

Sivo pastirico videvamo tudi med vožnjo z avtomobilom po cestah speljanih ob rekah, kjer pobirajo žuželke tudi po asfaltu, predvsem pa rade gnezdijo v skalnatih usekih nad cesto. Med vsakodnevno vožnjo po kakšni soteski lahko v obdobju skrbi za mladičev z lahkoto spoznamo, koliko parov teh prelepih ptic gnezdi na določeni relaciji, saj ničkolikokrat na dan v visokem ali nizkem preletu prečijo cesto.