Čeprav sem ter tja videvamo taščico tudi pozimi, postane marca več kot očitno, da se od nekod jemljejo, saj jih nenadoma videvamo na vsakem koraku, ne le v gozdu, tudi po parkih, vrtovih in dvoriščih. Ko odložimo metlo, da bi pomedli z zimo, se usede nanjo, ne da bi se nas pretirano bala. Marsikdo si ob tem prikliče v spomin Erjavčeve malodane pravljične besede ob poslušanju babičinih povesti: »Če je kaka beseda ušla, si tega kriva ti, ljuba taščica, ki si zraven naju, sedeč na kolovratu, z rjavim očescem po strani zvedavo pogledovala malo babico malo mene.« 

Srednje evropske taščice naj bi prezimovale pretežno v zahodni Evropi, severno in vzhodno evropske v celotnem Sredozemlju, vključno s severno Afriko. Tako je bila novembra v Ljubljani zaznamovana ptica najdena januarja na Balearih, kar jasno kaže jugozahodno smer jesenske selitve; marca v Ljubljani zaznamovana in najdena aprila v Smolensku v Rusiji prav tako nakazuje jesensko jugozahodno smer selitve; oktobra na Norveškem zaznamovana in najdena konec leta v Ljubljani dokazuje izrazito južno smer jesenske selitve in celo prezimovanje pri nas. 

Ptice se vedejo območno predvsem v obdobju gnezdenja, ko samci iz gnezditvenega območja izganjajo tekmece. Taščica pa se vede tako tudi v obdobju prezimovanja, ko brani svoj prehranjevalni okoliš. In samica celo poje, kot to počno sicer pri večini drugih vrst le samci v obdobju bližajoče se gnezditve. Začnejo zgodaj, na Valentinovo, in z gostolenjem razveseljujejo vse svetnike tja do izteka koledarske pomladi, v hribih pa še dlje, še posebno, če prvemu sledi še drugi zarod ali če prvo gnezdo propade.