Poleg vrbjega kovačka je v prvih spomladanskih dneh po naših vrtovih in gozdnih obronkih črnoglavka najpogostejša selivka. V tem zgodnjem vegetacijskem obdobju oba iščeta žuželke na cvetočem drevju in grmovju in med prvimi listnimi poganjki. 

Črnoglavka prezimuje v celotni ekvatorialni Afriki v 20 stopinj širokem pasu okrog ekvatorja, čeprav nekatere ostanejo tudi v Sredozemlju. Zadnja leta naj bi v Franciji celo redno prezimovala, kar naj bi pomenilo, da je v zgodovinsko zelo kratkem obdobju spreminjanja podnebja prišlo do genske mutacije selitvenega vedenja. Seli se predvsem po dveh poteh, zahodni prek Gibraltarja in vzhodni prek Sinaja. V Afriki se pozimi prehranjuje predvsem s sadeži puščavskega datlja Belanites in čičimaka Ziziphus. Glede na njeno pogostost v Evropi ocenjujejo, da v Afriki prezimuje kar 380 milijonov teh ptic. 

Črnoglavka je spolno prepoznavna, samica ima namreč za razliko od samca rjavo teme. Čeprav v predmestnih naseljih pogosto gnezdi v živih mejah, redko naletimo na človeka, ki ve povedati, da je ognjevito ptičje petje, ki ga zjutraj prebuja, črnoglavkino. To je še posebno obžalovanja vredno, ko vidimo, kako ti mali posestniki brezbrižno obrezujejo živo mejo ravno v času gnezdenja, to je maja in junija.