Reglja je edina prava selivka med starosvetnimi racami. Odgovora, zakaj je tako, ne ve nihče. Po jesenskem prečenju Sahare in Sahela prezimuje v velikih zborih v zahodni Afriki, predvsem v Senegalu in Nigeriji. Tjakaj leti zahodno, prek Maroka, nazaj grede pa vzhodneje, prek Tunizije, tako da se seli v krogu. Vrača se zgodaj, sredi marca že videvamo majhne jate po nekaj osebkov na naših rekah, kjer pa ne ostanejo dolgo, po nekaj dneh počitka nadaljujejo svojo dokaj obotavljivo pot v gnezditvena območja severno in vzhodno od nas. Najoddaljenejša v Sibiriji dosežejo šele konec aprila. 

Reglja je samotarska gnezdilka. V manjših močvirjih se naseli en sam par. V srednji Evropi ni nikjer posebno pogosta, tudi pri nas je znanih le nekaj bolj ali manj občasnih gnezditev. Par se izoblikuje že med prezimovanjem in si ostaja zvest vso dolgo pot vrnitve in zaradi samotarske narave, v nasprotju z večino drugih rac, tudi med gnezdenjem. Vali le samica, samec pa je na straži nedaleč stran, kar poznamo tudi pri drugih racah. Po gnezditvi se prek poletja reglje zbirajo v večje jate na t.i. golitvenih vodah, ki so lahko daleč stran od gnezdišč, kjer varno menjajo perje pred jesensko selitvijo.

Slovensko ime reglja je onomatopoetsko, saj se raca oglaša kot raglja. Prvi naš živalski sistematik Heinrich Freyer jo imenuje krepljica, ker je krepljeti svojčas pomenilo ‘okrepčati se, odpočiti se’. V slovenski Istri pa najdemo tudi ime marčenica, ki se prek italijanskega marziola navezuje na čas njenega pojavljanja.