Vsako pomlad, odkar živim v istrski vasi, me v prvih dneh marca zjutraj zvabi na baladur tisti ljubeznivi, nekolikanj razpotegnjeni klic »ci vi«. In res na slemenu sosedove hiše pokrite s korci zagledam stopicati pravkar iz prezimovanja vrnjeno belo pastirico. Seveda si ne domišljam, da me je kot stara znanka prišla pozdravit, predobro vem, da je ponavljajoči se samčevi klici namenjeni družici. 

Bela pastirica prezimuje v severni, podsaharski in vzhodni Afriki. Številne najdbe v tujini obročkanih ptic, pojasnjujejo delitev evropskih selitvenih poti, zahodno evropske pastirice se jeseni namenijo v Afriko prek Gibraltarja, srednjeevropske prek Apeninskega polotoka, vzhodno evropske pa prek Bližnjega vzhoda. Dve v Sloveniji obročkani ptici sta bili pozimi najdeni v Alžiriji, od katerih je bila ena celo obročkana v gnezdu. Decembrska najdba bržkone pomeni, da je ptica tam prezimovala, februarska pa, da je bila mogoče že na preletu iz južnejšega prezimovališča. Bele pastirice prezimujejo tako na morskih obrežjih kot v notranjosti na visokih afriških planotah, ne le v divjini, tudi v človeških naseljih. Seveda pa tudi v naših istrskih mestih pozimi naletimo sem ter tja na kakšen osebek. 

V zadnjih sto letih se je bela pastirica iz obrežne ptice prelevila v kulturnega slednika, saj jo v obdobju gnezdenja najdemo v vsaki slovenski vasi in mestu, četudi daleč naokoli ni nobene tekoče vode. Ker je vse manj rečnih prodišč, si išče hrano po cestah, parkiriščih in strehah ter na pretirano košenih zelenicah, kjer čaka na dež, da ob lužah in po žlebovih poteši svojo izvorno nagnjenost. Kakor pove že njeno ime, je bila včasih pogosta na pašnikih, starejše ime pliska pa priča o njeni nekdanji navezanosti na vodo, ki pa jo je na pravem krasu najti le v naravnih škavnicah in v nadelanih kalih.