Prave selivke se spomladi vračajo večinoma po isti poti kot so jeseni odhajale, le da se jim spomladi veliko bolj mudi kot jeseni, ko so precej obotavljive. Ne redkokdaj se celo zgodi, da lahko na prvi pomladni dan opazujemo selivko, ki smo jo videli na ta dan že preteklo leto. Takšna zanesljiva znanilka koledarske pomladi je tudi vrbji kovaček, kar seveda lahko potrdi le ulov te, sicer tako pri nas kot drugod, pogosto obročkane ptice. 

Kljub temu selitvena odisejada vrbjega kovačka, ene naših najmanjših ptic iz rodu listnic, še vedno ni dokončno razjasnjena. Tradicionalno vedenje o njegovem prezimovanju v podsaharski Afriki nas navdaja s precejšnim začudenjem, da tam prezimujejo skupaj vse tri evropske podvrste, sicer živeče od zahoda proti vzhodu stare celine. Pa ne samo to, vse tri podvrste prezimujejo v opaznem številu tudi v Angliji, kar bi najraje pripisali podnebnim spremembam, vendar so prvi podatki o tem stari že več kot sto let. Slovenske najdbe so iz Italije, Malte in Tunizije, kar govori o selitveni poti prek Apeninskega polotoka, zimska opazovanja pa so redka. 

Samci se vrnejo nekaj tednov pred samicami. Spola se sicer na pogled ne razlikujeta, ampak glasno petje, značilno tudi za seleče se samce, je ne spregledljivo. Vračajoče se ptice se prehranjujejo z žuželkami na zgodaj cvetočem ali zgodaj ozelenelem drevju in grmovju. Ime je ptica dobila po tem, da njihovo udarno zveneče petje spominja na udarjanje kovinskega tolkalca na nakovalce.