V prvih aprilskih, včasih celo v zadnjih toplih marčevskih dneh, spet zaslišimo razpotegnjeno melodično oglašanje »ćiiiuk«, ki smo ga pogrešali vse od lanskega poletja. Po edinstvenem oglašanju lahko prepoznavni veliki skovik je najbolj izrazita selivka med evropskimi sovami, kar je povezano z njenim prehranjevanjem. Tako je zgodnja vrnitev ptice, ki se prehranjuje predvsem z veliki žuželkami pravzaprav presenetljiva, saj se te pojavijo veliko kasneje. 

Druge vrste evropskih sov so bodisi stalnice bodisi klateži, nekatere tudi delne selivke, vendar zaradi prehranjevanja s sesalci in pticami prezimujejo znotraj Palearktike. Južnoevropski skoviki v manjši meri ostanejo tudi pozimi v južnem Sredozemlju, glavnina evropske populacije pa seli v podsaharsko Afriko vse do ekvatorja.Velikega skovika lahko podnevi vidimo le izjemoma. V varovalni barvi perja, oponašajoči drevesno skorjo, s privzdignjenimi ušesnimi čopki čemi tesno prižet ob drevesno deblo, da je videti kot drevesni štrcelj. Tako prevara celo ptice pevke, ki ga sicer poskušajo pregnati in izdati, tako kot se to dogaja tudi drugim sovam. Umetno ime skovik je ponesrečeno, ljudsko, onomatopejsko, čuk je ustreznejše, a je žal dodeljeno čuku Athene noctua, ki pa se oglaša s skovikanjem. Ker je bila ptica v 18. stoletju prvič znanstveno opisana po primerku s tedanje Kranjske, za kar je zaslužen idrijski rudniški zdravnik G .A. Scopoli, so jo v nemščini svoj čas imenovali kar kranjska sova.