Vrnitev belih štorkelj je poleg mestnih in kmečkih alastovk zagotovo med najbolj zaznavnimi, saj vse te ptice pri nas gnezdijo na stavbah. Seveda se lahko vprašamo, kje pa so gnezdile pred uporabo sodobnih človeških bivališč. Bele štorklje so takrat gnezdile po drevju, kakor sicer to marsikje po svetu počno še danes, lastovke pa v skalovju. 

Selitvena pot belih štorkelj se v Evropi v pasu okrog 13 stopinj zemljepisne dolžine cepi na zahodno, ki poteka prek Gibraltarja in vzhodno prek Bosporja. To pomeni, da se slovenske štorklje selijo po vzhodni poti, vendar so znane tudi izjeme, tako se je na Ljubljanskem barju izvaljena štorklja odselila po zahodni poti. Bele štorklje se selijo le podnevi, najpogosteje v jutranjih urah po sončnem vzhodu in le kratek čas v večernih po sončnem zahodu, izkoriščajoč pri tem vzgornjik, ki je najmočnejši vzdolž gorskih grebenov. Selijo se v velikih jatah, tako so nekoč na Sinaju našteli 30.000 teh ptic v uri in pol. 

Zahodno evropske štorklje prezimujejo v zahodni Afriki med 13 in 17 stopinjami severne širine, vzhodnoevropske pa bolj vzhodno in tudi precej globlje v tropski predelih celine, nekatere celo v Južni Afriki. Prehranjujejo se predvsem s kobilicami. V Evropo se spomladi vračajo po isti poti, kot so se jeseni odselile. 

Bela štorklja je v pri nas vse bolj razširjena. Pred petdesetimi leti je gnezdila le v vzhodni Sloveniji, zdaj pa gnezdi tudi na Ljubljanskem barju, na Gorenjskem in na Notranjskem. Kot kulturna sledilka se odlično prilagaja za ptice sicer vse bolj pogubnim razmeram v našem kmetijstvu. Pomanjkanje dvoživk v prehrani je nadomestila z glodavci. K sreči tudi uporaba kemikalij v boju s kobilicami selkami v Afriki bele štorklje ni občutno prizadela.