Svoje petje pričenja s tresočim, skorajda jokajočim glasom, ki se zatem vse bolj dviga in razvnema do strastnega petja. Pa vendar ga poslušalec z očmi nemalokrat zaman išče v grmovju in drevju okrog sebe, čeprav je prepričan, da poje povsem blizu. Povsem nevpadljivo obarvan, slavec rad prepeva na kakšni suhi vejici blizu debla, v obrisu komajda prepoznaven, če ga ne bi izdajal med petjem globoko razprt kljun.

Slavec prezimuje v tropski Afriki od Senegala na zahodu prek Nigerije do severne Tanzanije na vzhodu. Za razliko od večine drugih ptic pevk se vede območno tudi pozimi in vneto poje od novembra do marca. Evropska populacija se seli v jugozahodni smeri, kar potrjuje tudi najdba v Sloveniji zaznamovane ptice v Španiji, četudi že na povratku.

Slavec je priljubljena literarna figura in privlačen poetski simbol. »Noben jezik«, pravi Fran Erjavec,« nima besed, s katerimi bi se lahko ustrezno opisala milina in ljubkost njegovega glasu. Vsi narodi so ga že od nekdaj cenili kakor pevskega mojstra in ni ga morebiti pesnika, ki ne bi opeval njegove slave.« Pa vendar skoraj noben poslušalec ne ve, kakšna je ptica videti v naravi, tega pravzaprav ne vedo niti pesniki.