V drugi polovici aprila se k slovenskih rekam vrne najznačilnejši pernati prebivalec prodišč. Če ptice ne poznamo in je zato ne pričakujemo, je med prvomajskim prečenjem prodišča ne bomo niti opazili. S svojo sivobelo obarvanostjo je mali deževnik stoječ med prodniki skorajda neopazen, ko pa se premakne, se nam zazdi, da se je zganil od tisočletnega oblizovanja sploščen kamen in si nemara rečemo, da je bil to le privid.

Mali deževnik prezimuje v širokem pasu prek celotne Afrike do petnajst stopinj nad ekvatorjem, največ v poplavnih območjih, vendar tudi v suhih travnatih predelih s presihajočimi lužami, kjer se druži z domorodnimi vrstami deževnikov. Afriških najdb je zelo malo, med njimi ni nobene v Sloveniji obročkane ptice. Mali deževniki z naših prodišč izginejo že konec julija, severnjaški selivci pa se ustavljajo predvsem v rečnih ustjih Sredozemlja.

Ker je zaradi rečnih uravnav in verižne gradnje elektrarn prodišč vedno manj, je mali deževnik prisiljen iskati gnezdišča tudi stran od rek, na peščenih njivah in v urbanih območjih na gramoznih nasutjih. Seveda so takšna gnezdišča pretežno kratkega veka, predvsem pa se ne obnavljajo tako kot v naravnih okoljih, kjer zato poskrbijo poplave. Slovensko ime deževnik je povzeto po nemškem Regenpfeifer, kar dobesedno pomeni deževni piskač.