Vse čaplje imajo dolge vratove, ampak rjava ima v primerjavi s telesom zagotovo najdaljšega. Kakor kača opazuje okolico z naprej iztegnjenim vratom, ki je nad močvirskimi travami videti kor periskop. Čeprav je velika in dokaj neokretna, se spretno premika tudi v zavetju trstnih steblik.

Rjava čaplja prezimuje nad ravnikom od Senegala do Etiopije. Tako kot pri nas neprimerno bolj običajna siva čaplja (ker jo videvamo tudi pozimi, preradi pozabljamo, da je severno in vzhodno evropski del populacije selitven), je tudi rjava čaplja počasna selivka. Za prelet Sahare potrebuje ob ugodnem vetru v hrbet trideset ur in ob neugodnem v prsi še enkrat toliko. Za takšen podvig v enem zamahu, so potrebne precejšnje maščobne zaloge. Sicer pa je rjava čaplja v primerjavi s sivo veliko bolj vezana na močvirsko življenjsko okolje, tako med prezimovanjem kot med gnezditvijo in ob selitvi ni nič drugače. Rjava čaplja neredno gnezdi tudi v Sloveniji, jo pa redno videvamo ob selitvi. S svojim purpurnim leskom je ob selitvi naredila na stare Egipčane nepozaben vtis, imenovali so jo boinu, kar pomeni »svetiti, vzhajati«. Verjeli so, da zvečer s soncem zatone, zjutraj pa z njim ponovno vzide. Grki so iz tega simbola nesmrtnosti ustvarili mit o Feniksu. In res: kdor rjavo čapljo nekaj časa opazuje, se lahko prepriča, da ptica daje vtis neustavljive volje do preživetja.