Težko bi govorili o petju, prej o požvižgavanju, ki pa je izjemno melodično. Iz prezimovanja se vrača v zadnjih aprilskih dnevih in kadar pomlad zamuja je pravzaprav še najboljša priložnost, da se ga nagledamo, saj se kasneje s svojo zlato rumeno barvo kar izgubi v ozelenelih krošnjah, samica pa je sploh zelena.

Kobilar prezimuje tako v tropski kot v Južni Afriki, pri čemer domnevamo, da se zahodno evropska populacija seli v zahodne, vzhodno evropska v vzhodne predele celine, srednje Evropska pa nemara v osrednjo Afriko, kot morda potrjuje tudi najdba v Sloveniji v gnezditvenem obdobju obročkane ptice v Kongu.

Marsikdo se sprašuje zakaj je kobilar dobil takšno ime. Ljudski pesniki so ga slišali oglašati se »siv kobil«. Ponekod mu pravijo vuga, kar zna biti v zvezi s staro sorto vinske trte imenovano vugava, čeprav se odseli še preden je grozdje zrelo, ampak kasnejši preletniki si žejo zagotovo tešijo v vinogradnih. Kobilar je namreč strasten jedec sadja, še posebno fig, zato mu na Krasu pravijo tudi figojeu, v Istri pa papafigo.