Za prvi maj se iz tropov vrne v naše kraje divja grlica. Tega zaradi vse letne navzočnosti njene sorodnice turške grlice marsikdo niti ne opazi. Zavoljo rjavo grahastega hrbta in treh črt na vratu bi lahko rekli, da gre za bolj pisano različico. Je pa ta poljska vrsta grlice neprimerno bolj plaha od svoje urbane sorodnice. Zato tudi opozorilo, da je v razprtem repu pravkar vzletele ptice opazno veliko črnine, tako da so vrhovi peres videti kot čipkasta obroba. 

Divja grlica je med zrnojedimi pticami ena redkih evropskih selivk. Zakaj naj bi bila selitev sploh potrebna, lahko le ugibamo, saj kljub snežni odeji mnogo zrnojedih ptic vztraja na severni polobli, povrhu pa je tudi njena selitvena pot polna skrivnosti. Tako je še pred sto leti veljalo, da se po prečenju Sredozemlja za njo izgubi vsaka sled, pred petdesetimi leti pa smo lahko prebrali, da se je v Senegalu v februarju na požetih poljih riža pojavilo več sto tisoč teh ptic. V velikih jatah sicer zimo preživlja v akacijevih stepah podsaharske Afrike od Senegambije do Rdečega morja. 

Divja grlica živi pri nas po logih in gozdnih obronkih, pri čemer se prehranjuje na polju, gnezdi pa na drevju. Njeno gnezdo je golobje zanikrno. Kot zrnojeda ptica potrebuje v bližini tudi vodo in je to morda najgloblji razlog njene selitve, četudi večletne suše v prezimovališčih najbolj prizadenejo prav njeno populacijo. Zimska družabnost je v gnezditvenem obdobju skrčena na življenje v paru, značilno za vse golobje sorodstvo.